V domovini Ötzija 27.4.-30.4.2022

Praznike in nekaj dni lepega vremena sva z Marušo izkoristila za kratek, a bogat dopust na Južnem Tirolskem. Letošnja sezona je zaradi suhe zime dokaj revna s snegom, zato sva iskala visoko izhodišče in ledenike, kjer bi bila mogoča dobra smuka. Končni izplen so bili trije sončni dnevi z odlično smuko in navdušujočimi razgledi, za povrh pa še obisk zanimivih krajev v pomladno obarvani dolini.

1. dan: Fineilspitze 3514m

Pozitivno presenetil je že prvi dan. Po kar nekaj vožnje mimo Merana v dolino Vinschgau/Val Venosta in v stransko dolino Schnalstal/Val Senales, kjer se cesta konča v malem turističnem zaselku Kurzras/Maso Corto na okoli 2000 m, kamor sva prispela sredi dneva, ko se je po nekaj dneh slabega vremena ravno zjasnilo. Smučišče obratuje do 1. maja, čeprav je bil pogled iz doline bolj klavrn, smučarjev pa le peščica. Nama je bilo bistveno, da sva imela prevoz v gornje nadstropje, zadnji dan pa sva udobno prismučala do avta.

Prtljago sva odložila pri tovorni žičnici koče, nato sva se pustila zapeljati z gondolo na 3200 m. Mraz in veter sta naju hitro pognala navzdol, sprva po progi in ob njej v svežem pršiču mimo spodnje postaje vlečnice na okoli 2900 m. Prvotno sva imela za prvi dan v načrtu zgolj ogledno turo, a sva se ob pogledu na bližnji Fineilspitze hitro premislila.

Po udobni smučini sva se vzpela po ledeniku Hochjochferner pod vršno glavo, kjer je bilo snega manj. Kljub temu sva na smučeh prišla do grebena in peš ne posebno zahtevno v kakih 10 minutah do vrha. Vzhodno pod vrhom so leta 1991 pod sedlom Hauslabjoch, okoli 3200 metrov visoko, našli zdaj že slavnega Ötzija, ki je sicer na ogled v muzeju v Boznu/Bolzanu.

Zaradi hitrega dviga na višino sva na vzponu kar pošteno sopihala, a je bilo vredno truda. Popoldne sva bila na celi turi povsem sama in tudi predhodnikov je bilo, sodeč po smučinah, bolj malo. V zgornjem delu sva nekaj ožjih in strmejših prehodov odsmučala brez težav, po ledeniku pa čisti užitek do doline. Za zaključek še kratek vzpon do koče Schöne Aussicht/Bella Vista (2845 m), kjer sva si na sončni terasi pred večerjo privoščila zasluženo pivo z obljubljenim lepim razgledom.

2. dan: Weißkugel 3738m

Glavni cilj tu okoli je Weißkugel – dolga in razgibana tura na izredno razgleden vrh. A čeprav so se skoraj vsi iz koče namenili prav tja, sva večino časa hodila sama, saj je bilo tudi gostov bolj malo. Južna pobočja nad kočo so bila precej skalnata, zato sva se vzpela po smučarski progi Hintereis in zgoraj prečila do sedla na 3170 m. Nato se je treba spustiti na drugo stran grebena do ledenika na okoli 2850 m, tako da sva takoj izgubila vso pridobljeno višino. K sreči je izgubljanje višine v pršiču čisto sprejemljivo. Le v spodnjem delu, ko se pobočje prevesi na SZ, je bila že skorja.

Na dnu sva se znašla na obsežnem ledeniku Hintereisferner, ki se dokaj zložno dviga pod Belo kuglo. Po kar nekaj hoje sledi ozek in nekoliko bolj strm prehod, ki pripelje na južno stran, kjer se odprejo nova prostranstva – in fantastični razgledi proti jugu in zahodu: od Dolomitov, skupin Presanelle, Adamella, Ortlerja, nadalje Bernine in Engadinskih Alp ter Silvrette in seveda celotnih Ötztalskih Alp. Ti so naju spremljali ob vzponu preko strmega pobočja na vršni plato, smuči sva pustila v zavetrju tik pod vršnim grebenom. Do vrha je še okoli 15 minut po izpostavljenem skalno-snežnem grebenu.

Ob spustu je bila zgornja strmina že ojužena in smuka prav v redu, skozi ožino malo slabše, na ledeniku pa še neomejene količine suhega snega, da sva se ustavila šele pod sedlom, kjer sva zjutraj prismučala z grebena. Druga možnost bi bila zaključiti spust že višje na ledeniku, krajši vzpon do sedla pod Teufelsegg in na drugi strani po smučišču; ali do spodnje postaje sedežnice in okoli 400 m vzpona po progi, ali vse do doline in z gondolo nazaj gor. Midva sva se odločila za povratek po isti smeri, tako naju je čakal vzpon nazaj do sedla, prečenje do smučišča in po še vedno skoraj nič razriti progi lagodno do koče, kjer sva ponovila obred s pivom na terasi pred večerjo.

3. dan: pod Fineilköpfe cca 3400m

Tretji dan sva iskala severne lege, kjer sva pričakovala najboljše razmere, saj je bila povsod drugje skorja in le redko že predelan sneg. Že prvi dan sva pod Fineilspitze gledala stranski krak ledenika, drugi dan pa sva si z grebena nasproti ogledala tudi iztek in tako sva se namenila tja. Od koče malo navzdol in po že znani smučini proti Fineilspitze, le da sva zgoraj nadaljevala proti desni do grebena pod stranskim vrhom Fineilköpfe. Do vrha je precej strmo, zato sva posedela na razgledni polici in uživala v popolni tišini. Tudi na Fineilspitze je bilo v zadnjih dneh le malo obiska.

Spustila sva se do roba, s katerega se je odprla še povsem nedotaknjena dolina in se zakadila navzdol – zadetek v polno! Nižje sva dosegla smučine s sedla Hauslabjoch, od tam v rahli skorji in čisto spodaj v srencu do doline. Lahko bi se povzpela še kam, a sva se odločila, da zaključiva, da si ne bi pokvarila vtisa. Poleg tega sva imela v načrtu še nekaj ogledov v dolini. Zato sva se v zložnem vzponu vrnila do smučišča in po praktično prazni progi lagodno vse do avta.

Dodatek: grad Juval – Meran/Merano – Bozen/Bolzano

V osnovi sva šla smučat, pa vendar bi bila škoda hiteti domov, ko je tudi v dolini lepo – posebno v pomladnem času, ko narava oživi v izrazitih kontrastih. Že sredi dneva so se z zahoda začeli nabirati oblaki, ki so nakazovali novo poslabšanje, zato sva izkoristila še lepo popoldne za ogled gradu Juval, ki stoji visoko nad vstopom v dolino Schnalstal. Zaradi obvladujoče lege nudi pogled nad dolino Vinschgau, zato ga je treba obiskati v lepem vremenu. Bolj na hitro sva prebrala tudi, da je do gradu nekaj vzpona – na parkirišču naju je tako presenetila tabla z napisom 1h10′ hoje. Ups. No, če sva že tu, sva pač zagrizla v breg in nama ni bilo žal. Celotna dolina Vinschgau, po kateri teče reka Adiža, je polna nasadov jablan in vinogradov, vmes so posejane vasice, zgoraj pa zasnežene gore skupine Ortlerja. Mogočni grad Juval je leta 1983 kupil Reinhold Messner, ga obnovil in kasneje v njem uredil enega od svojih muzejev.

Po ogledu sva se zapeljala do bližnjega Merana, ki leži na vsega 320 m nad morjem. Mesto je zelo prijetno, živahno, z ugodno klimo in polno zelenja – celo palmami, ki z ozadjem zasneženih 3-tisočakov delujejo malce nenavadno. Sprehod po cvetočih ulicah sva zaključila z večerjo na terasi; kar težko je bilo verjeti, da sva še isti dan smučala v pršiču.

Naslednji dan je bilo že zjutraj oblačno, sredi dneva je z zahoda začel rahel dež. Dopoldne sva zato izkoristila za obisk Bozna/Bolzana, stari del mesta je za razliko od Merana bolj zaprt, poln ozkih uličic in neštetih trgovinic. Ravno prav za sprehod pred vožnjo domov in za piko na i lepemu izletu.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.