Begunjski vrh 16.4., Križ in Gubno 18.4.2022

Turno smučanje res ni dolgočasno: tokratni dve turi v sosednjih dolinah sta bili pravo nasprotje. Snežne razmere in vreme vsakič poskrbijo za raznolikost tudi na že znanih poteh. V petek sta se oglasila Zoran in Iva, v soboto pa smo se kljub ne najbolj obetavni napovedi odpravili na dolgo turo iz doline Kot.

Že lani (takrat sicer natanko mesec dni kasneje) smo se naučili, da je bolje počakati, da sneg pod skokom povsem skopni in letos smo to lekcijo ponovili. Nisem pa prepričan, če si bomo to tudi zapomnili, čeprav smo se tokrat namučili kot že dolgo ne. Do parkirišča je kopno, takoj nato se pojavi sneg in po nekaj minutah hoje smo nadaljevali rajši na smučeh do začetka vzpona skozi gozd. Prečna pot je bila večinoma pod snegom, ki zaradi oblačne noči ni pomrznil in hoja je bila precej naporna. Na sestopu smo šli po tisti stezici, ki pelje do slapov in je bila v celoti kopna – škoda, da je nismo uporabili tudi za vzpon. Najbolj strm in zoprn del poti je bil k sreči kopen, prečka pa zopet zasnežena in na trenutke kar neugodna. Takoj za robom smo nato končno lahko nadaljevali na smučeh.

Sneg je bil do okoli 1800 metrov mehak in kar udoben za vzpon, le na strmini pod Debelim kamnom je snega že kritično malo, da smo morali kakih 20 metrov peš, na spustu se je še dalo na smučeh. Na robu Pekla je bil sneg že toliko pomrznjen, da sta šla Zoran in Iva peš, meni je bilo lažje s srenači. Pri koči nas je za kratek čas objela megla in z Ivo sva se že strinjala, da bo koča cilj, Zoran pa je zastavil proti Begunjskemu vrhu, ki je bil videti najbolj obetavno. To je bil na koncu tudi najlepši del ture, čeprav je zgornjih 20 metrov že preveč skalnatih za smučanje. Na vrhu nas je pričakalo sonce in lep pogled na Triglav, čez pet minut se je spet zaprlo in smo šli dol.

Smuka zgoraj trda, a prav v redu, nižje do Pekla vseskozi trdo, spodaj pa nekakšen čuden nepredelan južen sneg. Nas studencem smo šli višje in skozi grmovje nekako “prismučali” mimo jeklenice v gozd. Še strm peš sestop, na dnu doline pa spet na smučeh in z dvema prekinitvama smo pridrsali skoraj do avta. Aja, vreme? Aprilsko: oblačno, sonce, mraz, toplo, veter, snežna ploha, ploha sodre, za zaključek pa sonce in – dež.

Kljub vsemu jamranju zgoraj sem se že veselil ponedeljka, ko sem računal na boljše razmere nad Vrati. Morda nisem bil dovolj prepričljiv, ali pa je bila kriva le zgodnja ura vstajanja, da sem se na koncu odpravil sam. Cesta je normalno prevozna do Turkovega rovta, tam je 50 metrov snega, nato pa spet kopno. Nekoliko presenetljivo je povsem kopna tudi pot vse do pod potoka – če bi vedel, da ni niti krpice snega, bi šel lahko v poletnih čevljih, pa nič ne de.

Nadaljevanje brez posebnosti, razen seveda dejstva, da so mi ti kraji posebno pri srcu in sem vsakič čisto prevzet nad okolico. Sneg je bil sicer ves čas vzpona pomrznjen, zato se mi ni mudilo – seveda sem vmes skočil še na vrh Križa, ki ponuja res krasen razgled, nato sem še malo posedel v zavetrju. Na grebenu je bilo ob spustu še trdo, na strmini pa že omehčano in preden sem dosegel senco Stenarja, sem obrnil in se povzpel še na sosednji vrh Gubno. Do takrat je tudi veter že ponehal, a prav dolgo vseeno nisem posedal, saj je bil sneg že na vzponu ravno prav mehak. In res je bila smuka fantastična vse do pod Stenarja, kjer je bilo v senci popolnoma trdo. K sreči sem bil kmalu spet na soncu in užival vse do potoka, kjer pa verjetno ne bo več dolgo smučljivo. Tudi peš sestop je hitro minil po tako uživaški turi – Križ res nikoli ne razočara!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.