Kurji vrh 15.5.2022

Danes sem se nekoliko nenačrtovano znašel v Martuljku in kot vedno v teh krajih je iz brezciljnega spočetka nastala prav zanimiva tura – čeravno ime vrha ne obeta posebno hvalevrednih doživetij. Na Kurjem vrhu že zelo dolgo nisem bil, ostal mi je malce bled spomin na ne ravno udoben vzpon v redko obiskanih gozdovih. Kljub temu sem na razcepu zavil z markirane poti na znani kolovoz, v upanju, da tudi višje najdem pravo pot.

A stvari so se odvile drugače, ko me je z leve zvabil zvok žuborenja brezimnega (?) potoka, kjer je poleti zgolj suha struga. Tokrat pa sem ob pogledu na celo vrsto slapov nadaljeval kar po strugi, da bi si jih pobliže ogledal. Napredovanje je sicer terjalo kakšen plezalni vložek, vendar sem nadvse zadovoljen prišel mimo vseh slapov, kjer je vode zmanjkalo. Tam sem tik nad strugo stopil na slabo uhojeno stezico, ki pa se je takoj nato končala pred neprehodnim razdejanjem podrtega drevja, kjer je nekoč vodila pot skozi gozd.

Tako sem se spustil nazaj v grapo, čez kratek skok in po njej nadaljeval pod stenami. V kopnem verjetno ni najbolj udobno, jaz sem šel ves čas po lepo zmehčanem snegu do obsežnih melišč pod steno Rigljice. Že prej sem opazil pot, ki preči pod Kurjim vrhom in do katere sem se moral nekoliko spustiti (nižje je med grapo in gozdom ves čas gosto ruševje). Lahko bi seveda nadaljeval tudi do sedla na severni strani Kurjega vrha, kjer pa je do vrha tudi precej zaraščeno. Po stezi sem prečil okoli vrha in z druge strani gor. Kljub neuglednemu imenu, skromni višini in zaraščenosti je razgled prav imeniten.

Zgoraj sem se vrnil po isti poti strmo navzdol, nato pa pred prečenjem zavil levo po poti do grebena, kjer sta celo dokaj nova smerokaza “Martuljk” in “Kr. Gora”. Žal pa v smeri Martuljka ni prav nobene stezice, temveč povsem brezpoten gozd, čeprav je na drevesih videti nekaj oznak. Vendar posebnih težav nisem imel, ves čas sem sledil širokemu grebenu proti Črnemu vrhu, pod katerim sem naletel na kolovoz, ki me je pripeljal do odcepa, kjer sem že na vzponu videl napis na drevesu “Črni vrh”. Kot kaže je ta smer zdaj tudi pravi pristop. Spomin na neudobno hojo se je torej potrdil, a kljub temu sem zaključil zadovoljen s krožno turo v samotnih in divjih kotičkih.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.