V ponedeljek sem se vozil iz Švice in se čudil pomladnim razmeram v Alpah. Ko pa sem peljal mimo Flachau-a, sem kar poskočil – bilo je namreč nenavadno zimsko, a le dokler nisem spet pripeljal na južno stran tunela. In ker je v sredo in četrtek snežilo, smo se odpravili na ono stran za dva dni, da izkoristimo priložnost. Resda so imeli v Avstriji počitnice in je bilo povsod veliko ljudi, kljub temu smo se naužili pršiča, sonca in mraza.

V petek smo se komaj prebili skozi gnečo na Obertauernu in se spustili na planino Gnadenalm. Termometer je kazal -14°C, povrhu je na dnu doline pošteno pihalo, tako da je bila hoja po ravnini do Hintergnadenalm precej neprijetna. K sreči je veter višje v dolini ugasnil in ni pihal niti višje vse do vrha. Do Südwiener Hütte smo se tako že ogreli na delovno temperaturo, tam nas je pozdravilo sonce in je bilo nadaljevanje prav prijetno.

Tik nad kočo se dviga Spirzinger, kjer je bilo kljub obljudenosti še videti nekaj celca, a tudi kar nekaj ruševja. Zato smo raje zavili levo, kjer še nismo hodili. Najprej skozi gozd navzgor do roba, za katerim se odpre planota, ki nas je malce spominjala na mini Komno. Kleiner Pleisslingkeil (2417 m) je bil videti še zelo daleč, vendar hoja po razgledni planoti obsijani s soncem je hitro minila in že smo bili čisto blizu. Smuči smo pustili kakšnih 50 metrov pod vrhom, saj je bilo zgoraj spihano do skal. Na vrhu nas je veter opomnil, da je bila temperatura še vedno globoko pod ničlo, zato smo se kar hitro spustili nazaj do smuči.

Zgornja strmina je bila zvožena, a v mehkem snegu je bila smuka čisto solidna. Nato smo zavili levo in v odličnem pršiču navzdol, malo prečno in nekaj metrov navzgor do roba, od tam spet enkratna smuka vse do kotanje, kjer smo nalepili pse za pet minut vzpona do roba, od koder bi se lahko spustili do koče. Nas pa je premamil križ kakšnih 100 metrov levo in smo se sprehodili še na Sheibenkogel (1997 m), kjer smo nekaj časa uživali na prijetnem soncu.

Spustili smo se naravnost skozi gozd, tudi tu v pršiču najboljše kvalitete. Sicer smo se morali ponovno rahlo vzpeti do koče, tokrat kar brez psov. Tam smo se na terasi okrepčali in izkoristili še zadnje minute sonca. No, v trenutku ko je sonce zašlo za greben, smo skočili pokonci in odsmučali v senčno dolino. Tam je bilo seveda že dodobra zvoženo, a dovolj mehko, da smo lahko uživali. Do avta smo sicer prismučali tako premraženi, da smo komaj odpirali usta in smo se samo na hitro spakirali v avto ter zapeljali v Altenmarkt pod vroč tuš.

V soboto smo se odpravili na Schilchegg (2040 m), kjer smo bili že predlani. Seveda smo vedeli, da bo že vse zvoženo, a boljše ideje nismo našli, sploh ker je bilo napovedano poslabšanje vremena in smo se rajši držali preverjene variante v gozdu. Na izhodišču je bilo prav tako mrzlo, a v soncu povsem znosno. Tudi ta dan je bilo veliko ljudi in med vzponom smo malce žalostno iskali še nezvožene kotičke. Poleg tega se je vreme res začelo kvariti in iz jasnega jutra se je hitro pooblačilo, pod vrhom nas je ujela snežna ploha in zoprn veter, da je bilo razpoloženje bolj klavrno.

Na vrhu smo se odločili za spust na drugo stran, kjer je bilo le nekaj smučin – ravno prav da so nam kazale smer in je hkrati ostalo še obilo nedotaknjenega pršiča. Po grebenu kratko na JZ, nato pa navzdol po čistini in ob robu gozda, kjer je bila smuka naravnost fantastična vse do okoli 1400 m. Samo spodaj je bilo malo neugodno po strmem kolovozu, kjer je na trenutke manjkalo podlage. A to nam ni pokvarilo vtisa, niti poganjanje po cesti do izhodišča ne. Zelo zanimiv spust s tega priljubljenega vrha, ki pa je bolj zahteven, tudi orientacijsko. Slik je z druge ture bolj malo, saj na vrhu ni bilo razgleda, med smučanjem pa ne časa, ker je bilo predobro, da bi se ukvarjali s tem. Skratka, zelo uspešen izlet, ki je presegel pričakovanja, saj smo se naužili prave zimske idile in odlične smuke.