Furlanski Dolomiti 9.-12.8.2019

Tostran reke Piave se raztezajo gore skrajnega jugozahodnega dela Karnijskih Alp, ki se tako zgledujejo po svojih znamenitih sosedih, da jim pravijo kar Furlanski Dolomiti. Ko zagledaš tiste ostre špice in strme stene, se zdi poimenovanje kar na mestu, čeprav najvišji vrhovi segajo “le” do 2700 m. Vendar pa je tudi kar nekaj razlik: predvsem tu ni večjih in znanih krajev, cest čez visoke prelaze, žičnic na vse strani, množice poti ter ferat – in posledično niti ni takšne gneče.

Tudi sam sem šele letos aprila, ko smo se po dolini Valcellina vračali iz Cortine, sploh zaznal, da obstaja pravo razkošje nepoznanih gora – tako rekoč tik čez mejo! Zato smo se tokrat z Marušo in Nežico odpravili v izvidnico, da se prepričamo, če se splača še kdaj na obisk. Upam, da spodnji opisi in slike ne puščajo dvomov o našem soglasnem sklepu. Posebno se veselim jesenskih obiskov, ko bo lepše vreme in bolj znosne temperature, saj sem v vročini kar trpel, ko smo polno izkoriščali dneve za pohode.

Seveda je tudi tu razvejana mreža poti, vendar le redke vodijo na vrhove – ti so večinoma zelo težko dostopni, žal pogosto tudi zaradi krušljivosti. Ferate, ki so v Dolomitih tako priljubljene, so tu prava redkost. Obstaja nekaj koč, ki omogočajo izvedbo večdnevnih krožnih tur, a so majhne in v visoki sezoni lahko hitro zasedene (koča Flaiban-Pacherini ima npr. zgolj 16 ležišč). Druga možnost so bivaki in neoskrbovane koče na planinah, ki pa menda niso posebno udobne. Povrhu je večina koč nižje v dolinah, pogosto so celo dostopne z avtom.

Mi smo se zato odločili za bivanje v dolini Val Tagliamento, le zadnjo noč smo rezervirali v eni od koč. V četrtek popoldne smo se zapeljali preko Trbiža in Tolmeča do vasice Forni di sotto, nekaj kilometrov pred bolj znanim Forni di sopra, kjer je tudi majhno smučišče. Do tja je iz Ljubljane vsega 2,5 ure vožnje, torej dovolj blizu, da se splača tudi samo čez vikend. Mi smo si za prvič vzeli štiri dni za odkrivanje novih krajev in uživanje v kulinaričnih dobrotah po napornih turah.

Petek: Monte Bivera 2474 m in Clapsavon 2462 m

Za prvi dan smo si izbrali lažjo turo na severni strani naše doline, torej že izven osrčja Furlanskih Dolomitov, predvsem z namenom, da se malce razgledamo in dobimo občutek za okolico. Povrhu smo napravili še daljši izlet z avtom, čeprav nam je bilo najbližje izhodišče čisto zraven. Je pa z juga tura daljša, zato smo se rajši zapeljali na severno stran in spoznali še sosednjo dolino.

Skozi Forni di sopra in preko prelaza Mauria smo se spustili v Cadore, nato pa skozi simpatični Vigo di Cadore po ozki, ovinkasti, a dobri in skoraj prazni cesti daleč navzgor na manjšo planoto, kjer se razteza več planin. Parkirali smo pri Casera Razzo (1736 m), od koder se že odpirajo lepi pogledi proti glavnemu grebenu Karnijcev na severu.

Za začetek nas je čakalo nekaj kilometrov hoje po skoraj ravni cesti do planine Chiansaveit (1694 m), nad katero se dviga majhna gorska skupina z dvema izstopajočima vrhovoma, kamor smo bili namenjeni. Končno smo se začeli vzpenjati po poti št. 212 do sedla in najprej levo na Monte Bivero. Žal se je takrat že pooblačilo in si nismo mogli ogledati ciljev prihodnjih dni. Nadaljevali smo nazaj do sedla in po grebenu na Clapsavon, nato pa po bolj udobni poti na drugo stran navzdol.

Na sedlu, kjer markirana pot zavije do planine, smo nadaljevali po grebenu in kasneje prečili pod bolj skalnatim grebenom po neoznačeni poti, ki je bila sprva le pohojena trava. Na srečo so nas te sledi pripeljale do poseke skozi ruševje in po strmih travah nazaj na greben, kjer je šlo lažje naprej. Čez dva neimenovana vršiča (mi smo ju krstili za Veliki in Mali borovničev vrh) in do sedla, kjer smo se priključili na pot št. 209 ter po njej spet do ceste.

Od izhodišča smo se nato zapeljali po strmi cesti na drugo stran navzdol v Sauris, ki slovi po pršutu. Poleg tega je zaradi odročnosti dolina ohranila staro tradicijo in nemško (tirolsko) govorečo manjšino (po nemško se imenuje Zahre). Nas je seveda najbolj zanimal tisti pršut, zato smo si v eni od mnogih gostilnic privoščili marendo, vključno z domačim pivom. Le malo nižje leži lepo akumulacijsko jezero, ki je odlično za kopanje, čeprav je zaradi strmih bregov dostopno le na manjšem delu. Gneče itak ni. Po še eni močno ovinkasti cesti smo prišli nazaj v našo dolino že proti večeru. Dobro smo se odločili, saj se res splača obiskati te zapostavljene kraje.

Sobota: Monte Pramaggiore 2478 m

Lepa in dolga krožna tura na enega od veljakov skupine, ki je med lažje dostopnimi, čeprav tudi nanj ni poti. Izhodišče je v vasici Andrazza tik pod Forni di sopra ob reki Tilment (836 m). Zložen vzpon po dolgi dolini do koče Flaiban-Pacherini (1587 m) bi moral biti zgolj ogrevanje za uvod, a se je izkazal za najbolj mučen del ture. Že zjutraj je bila v zraku namreč obupna vlaga, da smo komaj prisopli do koče.

Višje je bilo ozračje vendarle bolj sveže in še oblaki so pridno zakrivali sonce – žal tudi razglede. Po svoje je bilo tudi tako lepo, ko so se nad nami razkrivali strašni stolpi iz meglic in ustvarjali skrivnostno vzdušje, polno presenečenj. Nadaljevali smo ves čas po dolini po poti št. 363 čez Passo di Suola (1994 m) in naokoli čez Forc. Rua alta (2144 m) do Forc. Pramaggiore (2295 m). Tam smo najprej potrebovali nekaj odmora, ko se nam je odprl pogled proti mogočnemu zidu skupine Spalti di Toro. Prav zanimivo, da so bili vse naokoli oblaki, le v središču skupine jasnina, saj se na vseh straneh dvigajo strme stene, da jih niti oblaki niso mogli predreti.

S škrbine do vrha ni poti, a smer kažejo rdeče pike in možici. Svet postane krušljiv in izpostavljen. Vzpon ni posebno zahteven, na grebenu pa je nekaj kratkih plezalnih odsekov (I). Vrh slovi kot izredno razgleden, žal tokrat le proti severu in zahodu, vse ostalo je bilo že potopljeno v oblačnem objemu. Kljub temu (ali pa delno tudi zato) so bili pogledi fantastični.

Čez čas smo se vrnili do škrbine in sestopili po poti št. 366 v  Val dell’Inferno, ki je, imenu navkljub, zelo idilična in vredna ovinka. Spustili smo se do jase na višini 1791 m, nato pa zavili spet navzgor do Passo del Mus (2063 m) po poti št. 362, ki je bila presenetljivo udobna in sploh ne naporna. Res pa so nas vmes zamotili kozorogi in lepo okolje.

Od sedla bi lahko naredili ovinek še do Forc. Fantulina alta (2112 m) in po bolj udobni poti št. 369A navzdol. Pa smo se spustili kar naravnost po poti s škrbine, ki je krušljiva in strma, a tudi hitra (le nikar po tej poti gor!). Tako smo bili mimogrede nazaj pri koči, kjer smo se na terasi podkrepili in lažje zmogli še spust v dolino, tam pa nas je čakala mrzla reka za ohladitev.

Zelo lepa tura, ki je dolga in naporna, a poplačana s hojo v slikovitem okolju in razglednim vrhom.

Nedelja: Pieve di Cadore in Rifugio Padova 1287 m

Zbudili smo se v oblačno jutro, čeprav je vremenska napoved vztrajala, da bo jasno. Po vrhovih so se vlekle nemarne megle in prav nič nas ni vleklo tja gor. V načrtu smo imeli dolg vzpon čez hribe do koče Padova na zahodni strani pogorja, kjer smo imeli rezervirano nočitev. Nato pa naslednji dan po drugi strani spet čez hribe nazaj. Pa smo se rajši odločili za dopoldanski izlet.

Spet smo se zapeljali čez prelaz Mauria v dolino Cadore in se spotoma sprehodili po tržnici v Lorenzagu. Nato pa po dolini navzdol do znanega Pieve di Cadore. Sprehodili smo se skozi simpatično mestece, skozi park in po gozdni poti naokoli do trdnjave na griču. Vreme je bilo prav ogabno, da smo se komaj vlekli v tisti vročini in vlagi.

Vendarle se je sredi dneva začelo jasniti in smo se zapeljali nekaj kilometrov nazaj ter po strmi cesti daleč navzgor vse do koče Padova. Cesta je tako ozka, da velja enosmerni režim: do 14h navzgor in po 14:30 navzdol. Mi smo ravno še ujeli možnost vzpona in dosegli kočo, ko se je nebo začelo odpirati.

Tam nas je presenetila množica ljudi, ki so poležavali na travnikih in uživali ob dobrotah pred kočo. Redki so dajali vtis, da so bili kje v hribih. Saj jim ne gre zameriti – koča stoji na lepi jasi pod tistim divjim zidom Spalti di Toro, ki nam je že prejšnji dan vzel dih. Poleg tega imajo tu domačini posebno veselje do rezbarjenja in daleč naokoli je polno škratov ter vseh mogočih figur, ki navdušujejo na vsakem koraku. Zares posrečeno in nadvse zabavno, ne samo za otroke. 😉

Po kratki malici smo se odpravili na kratek popoldanski pohod. Vrhovi tu okoli so predaleč, zato smo se namenili kar po poti št. 352 skozi gozd. Razgledov resda ni bilo veliko, vendar so nas navduševali skriti škrati med drevesi, kasneje pa potok, ob katerem je nekaj lepih slapičev in tolmunov.

Nazaj pri koči smo uživali v okusni večerji na terasi in občudovali zadnje barve dneva, ki so se izrisovale na skalni kulisi nebotičnih sten. Tista množica se je proti večeru hitro skrčila in čez noč nas ni ostalo veliko. Tako smo udobno preživeli noč v pričakovanju lepega gorskega jutra.

Ponedeljek: poskus na Monfalcon di Montanaia 2548 m

Ker smo se nenačrtovano z avtom zapeljali do koče, smo tudi turo zadnji dan prilagodili novemu izhodišču. Predvsem nas je premamila glavna znamenitost skupine, to je Campanile di Val Montanaia, ki je skrit v ozki dolinici na drugi strani grebena nad kočo. Seveda smo želeli spotoma še na kakšen vrh in edini, ki se je zdel izvedljiv je Monfalcon di Montanaia. V teoriji se je zdel načrt dober, a kot se je izkazalo, je bilo v praksi drugače.

Morda bi bilo zanimivo se vzpeti po poti št. 357 čez Forc. Giumelli, ki je menda zelo strma in nezavarovana, z mesti II. Mi smo se odločili za vzpon na Forc. Montanaia (2334 m) po poti št. 353. Od koče po gozdu je šlo udobno, višje pa pot preide na obširna melišča pod divjimi stenami. Resda smo bili ves čas v senci, ampak hoja je bila hudo naporna, da smo dosegli škrbino.

Na škrbini smo bili takoj nagrajeni za trud s krasnim pogledom po Val Montanaia z zvonikom, ki je res pravo čudo. Tudi sicer je ambient v osrčju skupine Spalti di Toro naravnost veličasten, a hkrati resnoben in temačen. Hribi tu so zares divji in nepristopni.

S škrbine smo nadaljevali levo navzgor po melišču pod stene in sledili možicem do kamina (5 m, II), ki se nadaljuje v krušljivo grapo (50 m, I). Maruša in Nežica sta že pri kaminu obrnili, jaz pa sem šel pogledat kaj se skriva za vogalom. Grapa pripelje do police, ki kar nekaj časa preči po južni strani. Zelo naložena, ampak dokaj široka, z dvema malce nerodnima prehodoma. Naprej pa sem prišel do zelo kočljivega prehoda med previsom in prepadom, kjer sem si rekel, kaj mi je tega treba in sem obrnil. Tudi za robom bi me čakal še strm vzpon do vrha, ampak me nič ne mika ponovno poskušati s te strani.

Tako se je izkazalo, da smo malce slabo premislili in nam ni ostalo drugega kot povratek po isti poti. Saj po melišču navzdol je šlo precej lažje. Na koncu smo bili vseeno zadovoljni s turo, da smo videli Campanile in se povzpeli v drobovje teh enkratnih vrhov. Predvsem pa imamo boljšo predstavo o okolju, ki nam bo koristila pri naslednjih obiskih.

Po kosilu v koči smo se zapeljali v dolino in pri Longarone-ju zavili na stransko cesto, ki pelje skozi dolino Valcelina, da smo si tudi na poti domov ogledali še drugo stran Furlanskih Dolomitov. Sprehodili smo se skozi staro vasico Erto, ki je vredna ogleda, čeprav veliko hiš žalostno propada. Prvi obisk smo torej uspešno zaključili in naslednjič bo vse že bolj domače…

6 razmišljanj o “Furlanski Dolomiti 9.-12.8.2019

  1. Zdravo. Izredno lepi so tvoji opisi in tudi zelo uporabni. Hvala, da vse vtise in informacije deliš z nami. Zdaj pa vprašanje: kateri zemljevid potrebujemo za to področje.?
    Želim vam se obilo lepih tur in varen korak. Lp Lea

    1. Mi smo imeli dve karti – Tabacco št. 02 in 021, saj gre meja ravno tam nekje po sredini… Potem je pa odvisno kam greš. Moj predlog je kar obe, ker te ti hribi gotovo navdušijo, da greš še večkrat tja 😉
      Sicer zgornje področje (Forni di sopra, Passo Mauria, Sauris) pokriva karta 02. Drugo izhodišče je ena dolina bolj južno (npr. kraj Cimolais in po cesti visoko gor do Rifugio Pordenone pod Campanilom), kar pokriva karta 021. Tega dela ne poznam, ampak je gotovo tudi veliko zanimivih tur…

  2. Meta

    Čudovito poročanje iz meni tako ljubih krajev, da se moram oglasiti. Toplo priporočam knjigo Paola Salvinija Dolomiti le piu belle cime del Cadore. Skice in glavni podatki so tako nazorni, da je vsaka tura izvedljiva tudi brez znanja italijanskega jezika, morda le s pomočjo slovarja za ključne izraze. In kar je najpomembnejše: ideje in želje se rojevajo brez konca, saj je dečko izbral ključne vrhove, ki odpirajo nova obzorja.
    Veliko lepih vzponov želim!
    Meta

  3. Ljubo Matrljan

    Krasna reportaza po malo poznatim Furlanskim Dolomitima (Dolomiti Orientali) vratila me u davne dane.
    Obecao sam si da cu posjetiti to podrucje dok me jos noge drze a tvoja reportaza bit ce jos jedan dodatni podstrek da tu zamisao realiziram.
    Hvala ti na ljubavi prema planinama kojeg dijelis s nama.
    Ljubo

  4. Meta: hvala za predlog, v takšnih divjih in zahtevnih hribih bo gotovo prav prišlo. Na internetu ni prav veliko podrobnih opisov, na karti pa tudi ne vidiš, da je kakšna markirana pot v resnici prava katastrofa.
    Ljubo: sem gledal tudi smučarske možnosti, morda pa gremo tja pozimi…
    Mateja: zakaj pa nisi pomahala? 😉 Res je noro lepo in še neskončno možnosti, gremo kdaj skupaj.

Odgovorite Primož Blaha Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.