Tofana de Rozes in Nuvolau 20.-21.4.2019

Ta vikend sem prvič turno smučal v Dolomitih – in gotovo ne zadnjič! Kar se mene tiče imajo tam najboljša smučišča in tudi strme, razčlenjene stene so me vedno plezalsko navdušile. Čeprav večina vrhov ni smučljivih in so vsepovsod speljane žičnice pa se še vedno najde obilo zanimivih turnosmučarskih ciljev.

Eden najbolj mikavnih takšnih ciljev je Tofana de Rozes (3225 m), ki slovi po svoji impozantni južni steni. Na sever, oziroma severovzhod pa se spuščajo obsežna strma pobočja, ki so prava smučarska poslastica.

Z Zoranom in Ivo smo se v petek popoldne zapeljali proti Cortini in se nastanili v manjšem kraju San Vito – nad hotelom se dviga skupina Sorapissa in Antelao, s terase pa smo imeli pogled na Monte Pelmo. Ni kaj, slikovitosti v Dolomitih res ne manjka!

V jasnem in dokaj mrzlem jutru smo se zapeljali proti prelazu Falzarego. Na višini 1700 m se odcepi cesta proti Rifugio Dibona, ki pa je bila že na začetku zasnežena. Takoj pri avtu smo stopili na smuči, čeprav je bilo v spodnjem delu že več krajših kopnin. Tudi višje snega ni ravno v izobilju, a povsem dovolj.

Od koče Dibona (2037 m) smo nadaljevali levo proti nebotični steni Tofane in kar težko si je spodaj zamisliti, da smo namenjeni prav na njen vrh. Po lepi dolini smo se dvignili do slikovitega prehoda pod skalnimi stolpi v zgornje nadstropje. Mimo ostankov vojaških kasarn in koče  Rif. Giussani (2580 m), od koder se odpre pogled na zgornji del vzpona.

Obiska je bilo kar nekaj, a niti ne toliko kot ponekod v naših hribih, da ne govorim o Avstriji. Preko strmega pobočja je bila speljana zelo udobna smučina, da smo se brez težav povzpeli do SZ grebena in po njem peš na vrh. Razgledi z neprostornega vrha so naravnost izredni.

Le redki predhodniki so smučali po smeri vzpona. Večina je po grebenu nesla smuči do vrha in smučala direktno na SV, kjer pa je bilo že kar zvoženo. Ostali so pustili smuči na grebenu in po njem peš do vrha. Jaz sem smuči nesel na vrh, saj je tik ob grebenu strmo SZ pobočje, ki je bilo od daleč videti lepo smučljivo. Žal se je med vzponom izkazalo, da je tam skorja, tako da sem smuči nesel tudi nazaj dol, saj je bilo za moj okus prestrmo v takšnih razmerah. Približno na polovici grebena sem vendarle stopil na smuči in v še vedno zoprni skorji odsmučal do izravnave v grebenu, od koder smo skupaj odsmučali.

Vse do koče Giussani smo imeli pršič, seveda že malce uležan, a zelo lepo smučljiv. Spust po precej strmem in enakomernem pobočju je bil en sam užitek, ki je po dolgem vzponu tudi dolgo trajal. Pod kočo smo prešli na južna pobočja, kjer je bil sneg že zelo moker, a se je še vedno dalo lepo zavijati. Preko strmega prehoda in po široki dolini vse do koče Dibona, ki stoji na čudoviti lokaciji in smo si seveda privoščili pivo na terasi.

Od koče sledi le še spust po cesti. Zgoraj je šlo zelo udobno, v spodnjem delu smo enkrat sneli smuči in nekajkrat prestopili kar po travi, tako da smo na koncu prismučali vse do avta. V vseh pogledih veličastna tura!

V nedeljo smo se zbudili v precej oblačno jutro, a se je kasneje lepo zjasnilo. Morda škoda, da se nismo zapeljali malo dlje do Marmolade, saj so bile zdaj gotovo dobre razmere. A smo se na koncu odločili za turo v bližini, saj sem že rekel, da se gotovo še kdaj vrnemo.

Spet proti prelazu Falzarego in tokrat s ceste izpod Tofane na nasprotno stran. Na teh severnih pobočjih je snega še dovolj. Spodaj smo šli kar po smučišču, saj so vse proge že zaprte in nobena žičnica v tem času ni delala. Po progi smo prišli do slikovitih stolpov Cinque Torri, kjer sem pred leti prvič plezal v Dolomitih.

Naprej smo nadaljevali zložno proti jugu na manj izrazit vrh Nuvolau (2574 m), kjer stoji tudi (trenutno zaprta) koča. V primerjavi s Tofano precej kratka, nezahtevna in neatraktivna tura. Nikakor pa ne tudi dolgočasna. Razgledi so namreč ves čas vzpona prav dolomitsko navdušujoči.

Spust je bil zgoraj po grebenu malce slabši, nižje potem uživaški v še precej trdem srencu. Tudi spodaj smo nadaljevali ob progi, kjer je bilo lepše, na koncu pa prav v redu še do dna smučišča. Škoda le, da je bilo tako hitro konec…

Počasi smo se odpeljali proti domu in si pot malo popestrili. V mestecu Longarone smo se usmerili mimo jeza Vajont, ki je znan po katastrofalni poplavi leta 1963, ko je podor nad jezom skoraj povsem uničil Longarone. Le malo nad jezom ležita slikoviti stari vasici Casso in Erto. Cesta se vije naprej skozi dolino Valcellina, ob turkizni reki, skozi Cimolais in Barcis, kjer je tudi eno od večih lepih jezer, nad dolino pa se dvigajo Furlanski Dolomiti. Meni do zdaj povsem neznani kraji, ki bi jih bilo vredno kdaj obiskati.

Lep vikend v lepih krajih, ki je kar prehitro minil…

2 razmišljanji o “Tofana de Rozes in Nuvolau 20.-21.4.2019

  1. Pingback: Dolomiti 2019 – Primož Blaha

  2. Pingback: Furlanski Dolomiti 9.-12.8.2019 – Primož Blaha

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.