Dolomiti 2019

Po dveh letih premora sem se letos spet udeležil društvenega tabora v Dolomitih, ki smo ga s pisano druščino preživeli v Cortini. Nazadnje smo bili tam leta 2013, ko smo zmrzovali v kampu Olympia, letos je bilo precej bolje (a ponoči vseeno mrzlo) v kampu Rocchetta.

Petek 19.7.2019: okoli Tofane – ferata Lipella

Večina je prišla šele v petek tekom dneva; s Slavi, Džanijem in Markom pa smo šli že zjutraj na prvo turo. Zapeljali smo se do koče Dibona pod Tofano de Rozes, kjer sem bil pred tremi meseci. Recimo, da je v kopnem povsem drugače kot v snegu. Slavi in Džani sta šla plezat prvi steber, z Markom pa sva šla malo naokoli.

Od koče sva prečila pod celotno južno steno, ki je veličastna tako od daleč kot od blizu. Na koncu prečenja sva zavila po lestvi navzgor in v južno steno. Podobno kot v Posočju je tudi tu med prvo svetovno vojno potekala fronta in hribi so dodobra prevrtani, razstreljeni ali kako drugače “obdelani”. Po svoje zelo zanimivo, čeprav hoja po kovinskih stopnicah v strmem rovu ni niti prijetna, še manj razgledna.

Sčasoma sva le pokukala na površje in začela dolgo popotovanje preko zahodnega ostenja. Ferata je speljana po izpostavljenih policah, večkrat pa kar naravnost navzgor do naslednje police in spet naslednje in naslednje … Ker sva bila večino časa pod zemljo ali v zahodni steni, ni bilo prav nič vroče, dodatno ohladitev ponujajo manjši slapovi, ki tečejo preko stene.

Po dolgi hoji sva prišla do razpotja, od koder je do vrha še vedno zelo daleč. In ker so se že nabirali temni oblaki, sva zavila ven iz stene in stran od železja. Na koncu bi naju sicer le namočila krajša ploha, takrat se nama je zdel umik bolj pameten. Za robom sva prešla na gruščnata pobočja in se prečno spustila mimo koče Giussani po običajni poti nazaj do izhodišča, kjer sva pod streho in ob pivu počakala Slavi in Džanija. Kar dolga tura, čeprav brez vrha.

Sobota 20.7.2019: Torri de Falzarego

Sobota je bila dan za tečajniške ture in tri naveze smo se odpravile plezat v stolpa nad prelazom Falzarego. Po istih smereh sem preplezal stolpa že pred šestimi leti, takrat sva jih z Mihom kot tečajnika zmogla kar sama. Vendar brez zadostne vaje so tudi lažje smeri preveč resne, da bi si lahko privoščil lahkomiselnost. Zato sem se kot drugi v navezi pustil peljati Slavi.

Gnečo je v Dolomitih potrebno vzeti v zakup, posebno v lažjih in bolj dostopnih smereh. K temu smo tokrat precej pripomogli tudi sami, saj nas je šlo skupaj kar sedem. Na dostopu smo sledili stezici precej visoko in dosegli južni raz malega stolpa že na drugem stojišču. Ups.

Tam je bila že ena naveza, zato smo se malo načakali in premrazili v senčni in vetrovni votlini. Ko smo končno prišli na vrsto, pa je plezanje kar lepo steklo. Najtežji so bili prav prvi metri, zaradi neogretosti še toliko bolj. A po začetnih nerodnih gibih sem tudi jaz začel uživati v zelo zračnem in strmem razu (IV+, 150 m), ki se je kar prekmalu zaključil na ozkem vrhu prvega stolpa.

S stolpa smo se spustili po vrvi do škrbine, z nje v grapo in za rob do jugozahodne stene velikega stolpa. Tam ni bilo pred nami nobene naveze in smo se takoj zapodili v smer Lassato (IV, 130 m). Še ena tipična dolomitska smer, z dvema raztežajema navpične štirice, proti vrhu se smer precej položi. Vrh je travnat in prostoren, žal pa je sestop vse prej kot udoben. Po strmi krušljivi grapi smo rajši odplezali, čeprav so urejena sidrišča za spust po vrvi. Za konec še nekaj hoje po bolj udobni stezi do izhodišča, kjer nas je kot nalašč čakala gostilna. Če kaj, so Dolomiti res udobni.

Nedelja 21.7.2019: Averau

Po polnočni nevihti je bilo tudi jutro še precej vlažno in oblačno. Zato smo se malce obirali in počasi pospravili tabor, ko se je že začelo jasniti. Sprva smo imeli mi štirje sicer zelo zanimiv in bolj zaresen načrt, ki pa bo počakal na drugo priložnost. Tokrat pa smo bili družabni in smo se vsi skupaj zapeljali do stolpov Cinque Torri, kjer smo se nato razpršili po svoje: eni plezat v stolpe, drugi na pohodno turo na Nuvolao, jaz pa z Markom in Urošem na sosednji Averau.

Če je bila prejšnji dan v steni gneča, potem je bilo v nedeljo že skoraj neznosno. Na splošno nisem ravno ljubitelj ferat, teh bolj obljudenih pa se bom v bodoče rajši izogibal. Tura na Averau ni posebno dolga in naporna, le dostop do vršnega dela zapira strma skalna stopnja, preko katere je speljana ferata. Ta je relativno nezahtevna, čeprav vendarle navpična, skale pa so že zelo zlizane. Skratka, ne čisto trivialno. Raje niti ne pišem kaj vse se je tam dogajalo, ko smo čakali, da smo sploh prišli na vrsto.

Kljub zamudnemu čakanju smo prišli nazaj do koče pred ploho, tako da je bila tura ravno prav. Meni je sicer navdušenje nad razgledi malce pokvarilo tisto čakanje v ferati, ko smo bili izpostavljeni predvsem ravnanju drugih. Gotovo bolj tvegano kot samohodstvo. Tudi to je poučna izkušnja in za naslednje leto vem, da se bom takšnih tur v Dolomitih izogibal in morda rajši prej malo bolj pridno nabiral plezalsko kondicijo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.