Zaključek letošnje smučarske sezone je bil v znamenju pršiča in spoznavanju novega območja. Podobno torej kot celotna sezona, ki je bila pri nas zelo revna s snegom, a toliko bolj bogata v Alpah.

Letos sva z Džanijem ostala sama in še midva sva se pred odhodom spraševala, kaj naj si misliva o tako nezanesljivi vremenski napovedi. Na koncu sva se vendarle odpravila, saj se to ponavadi izkaže za najboljšo možnost. Vreme je bilo prve dni resda precej mešano, a vseeno sva šla lahko vsak dan na turo in sva dobro izkoristila dopust.

Skupina Ortlerja leži na skrajnem zahodu Južne Tirolske. Zahodno se v Švici dvigajo Engadinske Alpe z Bernino, na severu Ötztalske Alpe v Avstriji, na jugovzhodu Brentski Dolomiti ter na jugu skupini Adamella in Presanelle. Okolje je torej povsem Alpsko in čeprav gore ne sežejo čez 4000 metrov gre za mogočno pogorje z veliko ledeniki – in ogromno možnosti za smučanje.

V pogorje sva se odpravila z juga, torej skozi Bormio in po gorski cesti do parkirišča pri Rifugio Forni na 2176 m. Vožnje je do tja kar nekaj, vendar so potem dostopi do višjih koč kratki. Zaradi južne lege je glavna smučarska sezona bolj zgodaj spomladi, ampak običajni vremenski vzorci dandanes itak ne veljajo. Letos je bilo že na parkirišču dovolj snega, višje seveda še toliko več. Kljub temu je bilo obiskovalcev malo in obe koči se zapreta do 6. oziroma 12. maja, saj menda ni bilo nobenih rezervacij, kljub zelo dobrim razmeram.

Prve tri dni sva bivala v Rifugio Branca (2493 m), nato še dva dni v Rifugio Pizzini (2706 m). Obe koči sta veliki (pa nas je bilo gostov manj kot 20), lepo urejeni, predvsem pa slovita po dobri hrani (večerja s štirimi hodi, saj smo vendar v Italiji). Nama je bila morda bolj simpatična Branca, od koder je tudi več možnih tur (v resnici preveč tudi za cel teden). Vsekakor pa se splača obiskati tudi Pizzini, ki stoji na lepi lokaciji – in ima povrhu tudi savno.

1. dan: Ljubljana – Forni – Branca (2493 m)

Po dolgi vožnji nama je bil vzpon do Brance nadvse dobrodošel. Težko otovorjena sva morala sicer kakšnih 100 m nositi smuči do začetka poti, nato pa na smučeh zložno po dolini navzgor. Okoliški vrhovi so se deloma odkrivali iz oblakov, tako da sva navdušeno opazovala zasneženo okolico. Po dobri uri hoje sva prišla do koče, tik pred večerjo. Ker je bila sobota, je bil to edini dan, da je bila koča skoraj polna.

2. dan: pod Monte Pasquale (cca 3450 m) in Cima Branca (3000 m)

Zjutraj sva se od koče odpravila po dolini Val Rosole navzgor. Dolina je orientirana na jug, tako da je tu le nekaj manjših ledenikov pod stenami. Po zložnem vzponu sva se povzpela bolj strmo proti sedlu med Pasquale in Cevedale. Vendar se je vreme do takrat že poslabšalo in preko grebena je vlekel močan veter, zato sva tik pod sedlom obrnila.

Vidljivost je bila še vedno v redu in sva odsmučala v svežem snegu nazaj. Bilo je prav super, zato sva se malo nad kočo hitro zmenila za vzpon na hišni vrh Cima Branca. V resnici gre za manjšo vzpetino v južnem grebenu Monte Pasquale, ki pa ponuja lep spust sprva na SV, nato pa po lepi strmini do koče. Kljub mešanemu vremenu torej čisto lepa tura z dobro smuko.

3. dan: pod Pizzo Tresero (cca 3550 m)

Ponoči je snežilo in tako se je nadaljevalo še celo dopoldne, ko je pri koči zapadlo kakšnih 15-20 cm snega, višje še nekaj več. Od koče sva se odpravila šele sredi dneva in ravno, ko sva stopila ven, se je na hitro zjasnilo. Zagledala sva svežo gaz in sva šla pogledat kam pelje. Računala sva, da bo za robom zavila navzgor, a so predhodniki odsmučali navzdol in sva jih tudi zagledala na ledeniku Forni. Ker nama ni bilo do gaženja v nepoznanem terenu in nestabilnem vremenu, sva jim sledila.

Sprva kakšnih 200 m navzdol v svežem snegu do izteka ledenika. Gaz je bila lepo speljana, sprva po robu ledenika navzgor, nato pa daleč preko celotnega platoja malo gor in dol, vse dokler se ni začel bolj strm vzpon proti Pizzo Tresero. Vreme se je spet poslabšalo, a sva vseeno sledila skupini Francozov, ki so vztrajali proti vrhu. Čeprav ni bilo najbolj smiselno riniti na vrh, je vendarle bolje, da vsi skupaj odsmučamo v dolino.

Dohitela sva jih tik pod sedlom, kjer so končno obrnili in sva se jim pridružila. Razmere so bile sicer odlične (pršič do kolen), žal pa je bila vidljivost bolj slaba in smo smučali ves čas ob pristopni smučini nazaj. S platoja smo se nato spustili po enem od večih kuloarjev, ki nas je pripeljal bolj direktno dol z ledenika. Francozi so smučali vse do pod koče in od tam navzgor, z Džanijem sva nataknila pse že malo višje in prečila do poti ter po njej do koče, kamor smo prišli tik pred večerjo. Na koncu je torej, kljub slabemu vremenu, uspela dolga in lepa tura.

4. dan: Pizzo Tresero (3595 m) – Rifugio Pizzini (2706 m)

Jutro spet ni obetalo, a se je že kmalu začelo jasniti. Tokrat sva odsmučala takoj od koče kakšnih 150 m navzdol, nato pa spet sledila smučini proti ledeniku Forni. Upala sva, da bo vodila proti Punta San Matteo, a je že kmalu zavila navzgor v lepo dolinico, ki naju je pripeljala naravnost pod Pizzo Tresero. Pa nič hudega, saj nama je bilo v dobri vidljivosti tudi tu vse novo. Predvsem pa sama z gaženjem najbrž ne bi daleč prišla.

V zgornji strmini sva nadaljevala po smučini prejšnjega dne, le da tokrat še naprej do vrha. Žal je bilo vse naokoli oblačno, kar je prava škoda, saj je vrh čisto na koncu grebena in razgled je gotovo izjemen.

Razmere so bile še vedno odlične, tokrat v dobri vidljivosti sva lahko tudi zares uživala. Malce nižje sva se spustila po bolj direktni varianti, ki sva si jo ogledala med vzponom, žal nama jo je malo zagodla difuzna svetloba. Nižje potem spet po dolinici, kjer sva se vzpenjala in za konec še nekaj vzpona nazaj do koče.

Zelo lepa tura, z veliko smučanja. Žal pa to še ni bilo konec dela za ta dan. Čakal naju je še premik do naslednje koče v sosednjo dolino, ki sva ga nekoliko podcenila. Zgornja pot je v snegu neugodna, zato sva se spustila prečno po cesti vse do planine Malga Forni (2320 m) in od tam za rob v dolino Val Cedec. Že čisto spodaj sva zagledala kočo, kar se je izkazalo za pravo preizkušnjo volje, saj se ji navidez sploh nisva bližala niti po uri hoje.

K sreči nama vsaj ni bilo vroče, saj je po dolini navzdol pihal mrzel veter in naju je dodobra premrazil. Težko obtežena in po dolgi dopoldanski turi sva tako končno dosegla kočo že pošteno utrujena. Vsaj večerje so bile vedno obilne, da sva nadoknadila izgubljeno energijo.

5. dan: Monte Cevedale (3769 m)

Koča Pizzini stoji na koncu doline v lepem amfiteatru, nad katerim kraljuje mogočni Gran Zebru (Königspitze, 3851 m), na drugi strani pa malce v ozadju Monte Cevedale. Tura na Cevedale je tu nesporna klasika, vrh je namreč v središču skupine, kjer se stikajo trije grebeni in tudi obiskovalci so hodili gor iz treh dolin. Dostop je možen tudi od koče Branca, a je od Pizzinija lepši in tudi bolj direkten.

Ta dan sva se končno zbudila v povsem jasno jutro, ki pa je bilo zelo mrzlo. Poleg tega je hladil severni veter, tako da sva slekla zgornji sloj šele po kakšnih dveh urah hoje in še to le za kratek čas. Nič kaj prvomajsko. No, vzpon je minil brez težav in predvsem v slikovitem okolju s čedalje širšimi razgledi.

Džanija je po dolgih turah prejšnjih dni že bolela noga, zato je obrnil tik pod vršnim delom, ki je bil spihan in trd. Nižje je lahko užival v krasnem spustu v mehkem pršiču. Jaz sem nadaljeval do vrha in ravno takrat je veter nenadoma ugasnil, da je popoldne postalo zelo toplo. Tako sva uživala v posedanju pred kočo s pogledom na presmučano. Spust je bil, podobno kot vzpon, en sam užitek v idealnih razmerah. Nedvomno ena najlepših tur in že zaradi tega dne je bilo vredno priti tako daleč.

6. dan: Cima Zebru 3119 m – Bormio

Zadnji dan je bilo dopoldne še lepo, popoldne pa se je spet pooblačilo, kar nama je povsem ustrezalo. Dopoldne bi resda lahko izkoristila za kakšno daljšo turo, a sva morda pretiravala prve dni v slabem vremenu. Poleg tega po sončnem in toplem dnevu ni bilo več dosti pršiča, prisojna pobočja pa so rabila še kakšen dan sonca. Gran Zebru in še kar nekaj drugih ciljev v okolici bo tako počakalo na naslednji obisk…

Seveda sva vseeno šla na krajšo turo nad kočo. Na zahodni strani doline se od Gran Zebruja navzdol vleče dolg greben, poln nižjih vrhov, ki pa ponuja vrsto lepih spustov. Midva sva se namenila kar po občutku navzgor in že hitro dosegla nek manj izrazit vrh (po opisih in slikah sodeč mislim, da gre za Cima Zebru). Na vrhu sva bila še prekmalu, saj je bilo še pomrznjeno, ampak ni bilo težko posedeti na soncu.

No, jaz vseeno nisem zdržal, saj se na drugo stran razteza malce skrita dolina Val Zebru, proti kateri se spuščajo lepa pobočja, ki so bila od zgoraj videti pršičasta. Zato sem odsmučal, sprva res nekaj zavojev v pršiču, že kmalu pa se je pojavila skorja in sem malo nižje odnehal. Kratek vzpon do Passo Zebru in po grebenu spet na vrh.

Nato sva odsmučala proti koči, zgoraj je bilo lepo zmehčano, nižje pa še malce skorjasto. V koči sva si naložila opremo, se poslovila od prijaznih oskrbnikov in se spustila po dolini navzdol. Spust je zelo blag, tako da sva zelo enostavno dosegla planoto Forni in po cesti prišla do vsega 100 metrov od avta.

Popoldne sva se zapeljala v Bormio, lepo staro mesto (ki je po mojem sicer potrebno obnove), ki slovi med drugim tudi po termah (obiskovali so jih že Rimljani). Zato sva si tudi midva privoščila malo razvajanja in počitka, da sva naslednji dan lažje zmogla vožnjo do doma.