Spet so prišli tisti najlepši dnevi v hribih, ki jih velja polno izkoristiti! Moram reči, da sprva nisem bil preveč navdušen nad idejo o Mojstrovkah, a Lovro in Marko tega grebena še nista prehodila in smo se zapeljali na Vršič. Tudi sam še nisem šel do konca grebena in seveda sem ponovno ugotovil, da gre za uživancijo na visokem nivoju, ki prav nikoli ni slaba izbira.

Ker sta imela Dolenjca nekaj več vožnje, nismo bili pretirano zgodnji, kar je bilo v redu, saj je zjutraj na Vršiču še grozno pihalo. Med vzponom do Velike Mojstrovke smo bili k sreči v zavetrju, ko smo prišli do grebena, pa se je veter že umirjal. Za malo popestritve smo na Veliko Mojstrovko splezali naravnost z juga preko krajše in dobro razčlenjene stene. Spet nov dostop torej.

Greben preko Srednje in Zadnje Mojstrovke do Travnika je nedvomno eden lepših daleč naokoli, morda tudi zato, ker je toliko nezahteven, da lahko ves čas uživaš v širnih razgledih. In ta dan so bili v jesensko čistem ozračju razgledi zares daljnosežni!

S Travnika preko Kola sledi malce več spusta, nato pa se greben zoži in se čez več vršičev povzpne do vrha Šit. Ta zadnji del je nekoliko bolj zanimiv, občasno zelo zračen, nekajkrat je potrebno poiskati prehode, ampak nikoli ni tako grozno kot morda izgleda.

Na vrhu Šit smo se znašli iz oči v oči z velikanom Jalovcem – in se seveda ponižno umaknili. Greben se tam strmo prelomi na Jalovško škrbino, zato smo sestopili po nadležnem skrotju in nižje dosegli markirano pot. Največji problem grebenskih prečenj je, da se na koncu znajdeš daleč od izhodišča. Tudi tu smo vztrajali do konca, ko smo bili že gor. Nato pa nas je čakalo še dolgo prečenje po spodnji markirani poti nazaj na Vršič. K sreči je pot zelo udobna in razgledna, a vseeno smo prišli do izhodišča, ko se je dan že poslavljal. No, saj pravim, da je te lepe dneve treba izkoristiti! In mi smo ga, na turi, ki se je ne bi mogel naveličati.