Mustagh Ata 2017, 7. del: Biškek

21. dan: Kašgar – Biškek

Pred nami je bila vožnja nazaj v Kirgizijo, po novi cesti nam je uspelo priti v enem dolgem dnevu vse do Biškeka. Še najbolj nas je skrbel prehod čez mejo, k sreči je šlo na izhodu iz države precej hitreje. Kljub temu so spodnjo carino odprli šele ob 9h, tam so komplicirali za vsako črko na obrazcu. Seveda, ker v potnem listu piše državljanstvo: Slovenije, smo morali tudi na obrazcu napisati nationality: Slovenije, da so se črke ujemale – pomena itak ne razumejo. Tudi vse torbe smo morali ponovno znositi skozi skenerje, na preostalih treh kontrolah je šlo hitreje.

Spet na prelazu smo se preselili v kirgiški kombi z rusko govorečim šoferjem, kirgiški cariniki so sproščeno klepetali z nami in vsi smo kar oživeli od olajšanja. Nenehen nadzor in prisotnost policije sta bolj stresna kot se morda zdi. Prebivalci Kašgarja so se verjetno navadili in jim je to normalno, a to je bolj slaba tolažba, še manj rešitev.

Kakorkoli, mi smo spet drveli po večinoma praznih cestah preko zelene hribovite pokrajine. Nekje na pol poti smo se ustavili v edinem večjem kraju Naryn. Nič kaj privlačno ni bilo videti to pusto mesto sredi ničesar. Šofer nas je zapeljal do novejše restavracije, ki je bila kičasto okrašena in je delovala rahlo bizarno v tistem okolju. No, hrana je bila tudi tu odlična.

Še vse do večera smo se vozili do hotela v Biškeku, kjer smo se takoj počutili kot doma. Res so bili izredno prijazni, sobe čiste, tuši blagodejni, večerja obilna in postelje mehke…

22. dan: Biškek

Po dolgem času smo si privoščili evropski zajtrk, tako da je bil prehod v vsakdanjost bolj blag. Tudi Biškek je sodobno mesto, kjer je najbolj opazen ruski vpliv. Sicer pa je vzdušje v tem skoraj milijonskem mestu sproščeno, široke avenije in trgi lepo urejeni in med sprehodom po ulicah bi lahko hitro pozabil, da si sredi Centralne Azije.

Najprej pa smo se odpravili na bazar, kjer se vseeno čuti tisti navidezni kaos, ki bi ga v zahodnem svetu hitro zatrli in spravili v red. Celo dopoldne smo se izgubljali po ozkih uličicah med neskončnimi stojnicami, kjer prodajajo prav vse in še kaj več. Tu se je dalo kupiti tudi spominke, za razliko od Kašgarja, kjer kupujejo le domačini.

Popoldne smo se sprehodili po aveniji mimo več monumentalnih stavb in lepo urejenih trgov ter si v senčnem parku privoščili kosilo. Bilo je že neznosno vroče, zato smo se vrnili v hotel in čakali večerno ohladitev, da smo zmogli še kaj pojesti. Mislim, da je Kirgizija pri vseh pustila pozitiven vtis. Kdo ve, morda se še kdaj vrnem.

<– 6. del                                                                                                          8. del –>

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s