Mustagh Ata 2017, 6. del: Konec odprave, a ne konec dopusta

19. dan: Povratek v Kašgar

Naše bivanje na gori je bilo pri koncu. Po prvotnem načrtu smo imeli sicer še en dan časa, ki pa nam je bil zdaj odveč in smo se raje dogovorili za še en dan v Kašgarju, kjer se bomo lahko pošteno umili, najedli in naspali.

Po zajtrku smo se odpravili navzdol v Subashi: zgoraj je šlo hitro, čez naraslo reko malo težje in po ravnini že kar dolgovezno. Med sestopom se je zjasnilo in končno smo si lahko dodobra ogledali Mustagh Ato od daleč! Zares zanimiv pogled s toplih cvetočih travnikov na tak kolos snega in ledu! Zgoraj pa je še vedno močno pihalo…

Naložili smo se na avtobus, se poslovili od Abdula in se odpeljali po znani cesti nazaj v Kašgar. Znani cesti? Na poti sem je bilo deževno in turobno, da nismo ničesar videli – tokrat pa je bilo prav lepo sedeti in opazovati bežečo pokrajino! Že kmalu smo se ustavili ob Karakulskem jezeru, ki smo ga večkrat gledali s hriba. Na eni strani Mustagh Ata in na drugi pogorje Kongurja, vmes pa nebeško modro jezero. Lep košček sveta.

Še nekaj ur vožnje in spet smo bili v našem hotelu, kjer nas je pričakal vodič, čigar imena si ni nihče zapomnil. Vseeno smo ga bili veseli, če drugega ne, je edini govoril angleško in nam je uredil sobe. Ker smo se vrnili en dan prej, smo bili prepuščeni sami sebi, kar nam je povsem ustrezalo.

Najprej tuš, nato večerja. Točno smo vedeli kam gremo: naprej po ulici smo šli že večkrat mimo ujgurske restavracije, pred katero se je vedno peklo in je dišalo daleč naokoli. Peljali so nas v presenetljivo veliko notranjost in po pravem labirintu v zasebno sobo. Veliko nismo izbirali in naročili kar vse različne vrste ražnjičev, ki so bili na slikah v meniju. Malo težje smo jim dopovedali koliko (bili smo res lačni mesa), tudi en sam naan, ki so ga prinesli za vse je bil pač premalo. Le Mateji jim nikakor ni uspelo dopovedati, da bi rada nekaj brez mesa. Res dobro smo se najedli in prav super je bilo zlesti v pravo posteljo; toliko bolj, ker smo imeli naslednji dan prosto.

20. dan: Kašgar

Dan smo preživeli v ujgurskem delu Kašgarja, dopoldne na ogromnem bazarju, kjer prodajajo vse in je še vedno glavni prostor v mestu za Ujgure. Popoldne pa smo pohajali po živahnih ulicah starega mesta ter vpijali pisane vtise, utrinke in ulične dobrote. Smo skoraj pozabili na vso policijo in nadzore, morda smo res le pogrešali mestni vrvež po dveh tednih na gori.

Zvečer smo imeli poslovilno večerjo v večji kitajski restavraciji, pridružil se nam je tudi šef naše ujgurske agencije, ki večino zaslužka namenja za šolanje obeh sinov v tujini. To je za njih velika prednost, saj težko dobijo dovoljenje za izhod iz države. Rekel je tudi, da je turizem v Sinkiangu povsem neproblematičen v primerjavi s Tibetom, kjer nihče ne ve, kdaj ga enostavno zaprejo za tujce, tudi če imajo že vsa dovoljenja. Dober način, da skrijejo kaj se tam dogaja…

Tako smo z mešanimi občutki zaključili naše bivanje v Kašgarju, mestu z bogato ujgursko tradicijo in čedalje bolj kitajsko podobo. Kdo ve, kako se bodo Ujguri in Hani v prihodnje soočali s sobivanjem. Ne verjamem, da se bom kdaj vrnil, da bi to izvedel…

<– 5. del                                                                                                           7. del –>

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s