23. dan: Istanbul mimogrede
Po treh letih ponovno v Istanbulu, tudi tokrat le mimogrede, ker je bila pač priložnost. Tako smo na poti doživeli tri povsem različna mesta: eksotični, a zatirani Kašgar; moderni Biškek, s pridihom sovjetskih časov; in svetovljanski Istanbul.
Kot sem omenil, je turški vpliv segel tudi do Kirgizije in Sinkianga (Ujguri mu (na skrivaj) pravijo celo Vzhodni Turkestan), vendar je Islam v Turčiji veliko bolj opazen in vseprisoten. Mesto je polno mošej in minaretov, ki tekmujejo z modernimi stolpnicami, hkrati pa se čuti, da gre za velemesto in to v evropskem delu Turčije. Vsekakor lepo mesto, vredno daljšega obiska. Škoda le za trenutno politično stanje v državi, česar pa v turističnem delu skoraj ni bilo čutiti. Skoraj; pred tremi leti vseeno ni bilo tiste vojske na trgu Sultanahmet ali kontrole na vhodu v bazar.
Prejšnjič smo si mesto ogledali šele zvečer, letos pa smo po jutranjem letu pristali v Istanbulu že zgodaj dopoldne, z osmimi urami časa do naslednjega leta. Brez težav smo šli čez carinsko kontrolo ter na vlak in tramvaj, ki sta nas v 45 minutah pripeljala do Modre mošeje. Tam (in pravzaprav tudi povsod drugod) se je trlo ljudi – bila je sobota v skoraj 15-milijonskem mestu. Tokrat smo si ogledali še notranjost Modre mošeje, se sprehodili mimo Hagie Sofie in po okoliških ulicah ter si privoščili kebab.
Po kratkem sprehodu smo prišli do bazarja, ki je precej bolj urejen, bleščeč in turističen kot v Biškeku ali Kašgarju. Pa vseeno vreden sprehoda. V bližini smo šli na še en kebab, potem pa malo peš v komaj še znosni vročini do železniške postaje in nazaj do letališča. Dobro zapravljen čas med letoma.
Primož Blaha 