Mustagh Ata 2017, 2. del: Sinkiang – na koncu (kitajskega) sveta

4. dan: Taš rabat – Kašgar

Sinkiang na severozahodu Kitajske je največja in hkrati najredkeje poseljena kitajska pokrajina. V zgodovini daleč od takratnega kitajskega Osrednjega kraljestva, je bila pokrajina poseljena z različnimi nomadskimi ljudstvi mongolskega in kavkazijskega porekla. V 10. stoletju se je iz Turčije tja razširil Islam, ki ga potomci mešanja teh ljudstev – Ujguri – večinoma gojijo še danes. Podobno je tudi njihov jezik turških korenin in pisava arabskega izvora.

Ujguri torej s Kitajci (natančneje Hani) nimajo prav nič skupnega – razen države, ki si je prvi niti ne želijo. Regija je prišla pod kitajsko prevlado v 18. stoletju, od leta 1949 pa je del Ljudske republike Kitajske. In od takrat se je število Hanov povečalo z 220.000 na več kot 8 milijonov, tako da danes predstavljajo že 40 % prebivalstva uradno imenovane Ujgurske avtonomne regije. V juliju 2017 so za manjšine na Kitajskem ponovno uvedli politiko omejevanja rojstev, ki se je že v preteklosti izkazala za napako, a cilj je jasen: postopna in učinkovita »asimilacija« manjšin v enotno Kitajsko.

Dejstva in statistiko na stran: kar smo videli v Kašgarju je bilo naravnost grozljivo! Kdo ve, česa vsega kot turisti nismo niti opazili. Nekaj več o tem kasneje, nas je najprej čakal vstop na Kitajsko, ki je poskrbel za prvi vtis o razmerah na tem območju.

Od Taš Rabata je še približno 60 km do mejnega prehoda na prelazu Torugart (3752 m). Še pred tem je potrebno mimo vojaške postojanke, kjer so na roke prepisali naše potne liste, na kirgiški strani prelaza pa smo nato morali do okenca, kjer je policaj spet na roke prepisal podatke iz potnih listov, na naslednjem pa jih je carinik poskeniral in nam pritisnil žig.

Po nekaj kilometrih vožnje po nikogaršnji zemlji smo prišli do ograje, pred katero je kirgiški voznik parkiral. Malo smo še počakali, da je z druge strani prišel kitajski prevoz z vodičem, nato pa znesli vso prtljago čez mejo in se naložili na star kitajski avtobus.

Nekaj kilometrov nižje na ograjeni in močno zastraženi kitajski strani nas je čakal prvi pregled. Kar ob cesti je bila miza na katero smo morali zložiti vsak svoje torbe, da so vsako posebej odprli in pregledali, sledila je še kontrola potnih listov. Moram reči, da so bili vsi prijazni in niso nič komplicirali, vendar so morali vse pogledati. Morda se jim je tudi že mudilo na kosilo, saj smo za las prišli čez preden so zaprli mejo. Od 12h do 15h imajo namreč odmor. Pravzaprav je odprta le od 9h do 12h in od 15h do 18h. Prav tako je meja zaprta za vikende in v ponedeljek je bila na kirgiški strani večkilometrska kolona tovornjakov, ki predstavljajo veliko večino prometa tu.

Takoj za mejo je cesta izgubila asfaltno podlago in v starem busu se nam je zdelo, da smo iz Kirgizistana prišli v precej manj razvito državo. Tudi pokrajina je skoraj povsem izgubila zeleno barvo in prevzela rjave odtenke. Pisane kamnine pričajo o bogatih zalogah mineralov, poleg tega je regija bogata z nafto in zemeljskim plinom. Ni čudno torej, da je tako zanimiva za Kitajsko.

Nižje v dolini je bila še ena policijska kontrola, kjer smo morali vsi ven, po kakšnih 100 km od prelaza pa smo prišli do glavne carinske postaje. Malo smo morali še počakati (čas kosila pač), medtem smo pojedli sadje in pršut, saj ni dovoljen vnos v državo. Za vse ostale mesnine smo upali, da jih uspemo prinesti s seboj. V bližini so že skoraj zgradili nov ogromen kompleks, mi pa smo šli v staro carinsko halo – spet z vso prtljago, ki so jo tokrat le poskenirali. Ko smo izpolnili obrazce in so nam preverili potne liste smo končno dobili žig – vstopili smo na Kitajsko. Še nekaj telovadbe, da smo četrtič ta dan naložili vso prtljago na bus in poldnevni postopek prehoda meje je bil zaključen.

Do Kašgarja je še 50 km – in to po čisto novi 4-pasovni avtocesti sredi puščave. Na vstopu v mesto je spet policijska kontrola. Vsi vozniki so morali odpreti prtljažnik in pokrov motorja, vsi potniki z avtobusov in taksijev pa so morali ven ter skozi kontrolo dokumentov in skenerje, nam so poleg tega vzeli še prstne odtise in nas posneli.

Šele proti večeru smo se tako končno pripeljali v mesto po široki aveniji, ki je zakrivala ostanke starega mesta. Nastanili smo se v rahlo zanemarjenem hotelu v kitajskem delu mesta, kjer smo imeli okusno večerjo v kitajski restavraciji. Po večerji smo počakali, da je ponehala ploha, ki je tam na robu puščave nismo pričakovali. Potem smo šli zvečer na kratek sprehod po ulici in z nelagodnim občutkom spat.

5. dan: Kašgar

Starodavno mesto z dvatisočletno zgodovino je bilo pomembno središče na svilni poti; prav tu sta se razcepili dve veji poti, ena severno in druga južno po robu puščave Taklamakan. Danes pa je Kašgar tudi znotraj regije Sinkiang zelo odročno mesto. Dolgo časa je bila to celo prednost in medtem ko so se ostala ujgurska mesta pospešeno spreminjala v kitajska mesta, je Kašgar (p)ostal nekakšna kulturna prestolnica Ujgurov. Star kitajski pregovor pravi: gore so visoke in cesar je daleč.

Vendar časi se spreminjajo in v Kašgarju danes stoji eden večjih kipov velikega vodje Mao-a na Kitajskem. Če kaj, so Kitajci temeljiti v svojem početju. Večji del starega mesta je bil enostavno porušen, izbrisan, na njegovem mestu pa zgrajeno moderno kitajsko mesto (tak pristop sem sicer videl že v Tibetu in tudi v Pekingu). Med vožnjo po obronkih mesta smo opazovali ogromna gradbišča, kjer rastejo novi bloki in stolpnice. Govorimo o gradbišču velikosti Šiške. Kašgar je danes polmilijonsko mesto.

Že pred prihodom nas je vodič večkrat opozoril, da je strogo prepovedano slikanje policije in njihovih objektov. To je nekako razumljivo, a izkazalo se je, da je težko slikati karkoli, brez da bi ujel kakšnega policaja! Že prvi sprehod po mestu nas je prav šokiral.

Na čisto vsakem križišču stojijo po trije policaji, utrjene policijske postaje so na vseh večjih križiščih ali trgih. Vsak stanovanjski blok je ograjen z ograjo z bodečo žico (!), na vhodu so varnostniki in skenerji. Vse javne stavbe so ograjene kot vojaške postojanke, vključno s premično ograjo z 20-centimetrskimi špicami na uvozu. Kamere pokrivajo vsak kotiček mesta. Vsaka malo večja trgovina ima na vhodu varnostnike in skenerje.

Pred ogledom mesta z vodičem so štirje želeli kupiti predplačniške SIM kartice. Skupaj smo šli do ulice s tehničnimi trgovinami, kjer smo ostali čakali zunaj, medtem ko so skočili po kartice. Na koncu smo čakali celo uro, saj so morali v trgovini prepisati vse njihove podatke, jih večkrat poslikati in vse to poslati v potrditev, preden so jim lahko prodali.

V tem času smo mi na ulici klepetali, ko so se začeli okoli nas zbirati ljudje z 2-metrskimi ošpičenimi kovinskimi koli!? Kaj neki je zdaj to?! Malo smo se odmaknili, a kar naenkrat jih je bilo 20-30 in so se postavili v dve vrsti. Nato jih je začel nagovarjati policaj, potem pa so imeli nekakšne vaje iz samoobrambe. Dejansko so bili to prodajalci iz okoliških trgovin. In res smo kasneje tudi po drugih ulicah videli podobne prizore, le da so imeli nekateri lesene kole, nekateri z dodatnimi bodicami… Naš vodič je rekel, da imajo takšne vaje vsak dan. Za obrambo v primeru napada.

Neverjetno. To je seveda vse v imenu varnosti. To je posledica večih ujgurskih protestov v preteklosti, ki so se končali z nasiljem. Le kak teden po povratku sem v Delu bral, da so si morali vsi prebivalci Sinkianga na telefone naložiti aplikacije, ki bodo omogočale nadzor vseh vsebin na njihovih elektronskih napravah. Se zdi, da je namen tega tudi (ali predvsem?) ta, da se ljudje ves čas zavedajo nadzora in manjvrednosti. Poleg tega so ukinili ujgurščino kot prvi jezik v šolah, prepovedali moškim nošnjo predolgih brad in ženskam burk (teh je tam sicer bolj malo), uvedli omejitev rojstev. Vse skupaj bi težko verjel, če ne bi v živo videl. Kulturna revolucija očitno še traja, le da zdaj v nekoliko drugačni, čeprav nič manj kruti obliki.

Sledil je ogled mesta. Velika večina turistov tam je Kitajcev, edini zahodnjaki smo tisti redki, ki nam je to postanek na poti proti hribom. Glavna (in bolj kot ne edina) turistična atrakcija je staro mesto in bližnji bazar. Moram reči, da je sprehod po starem mestu močno popravil vtis, saj je lepo urejeno, na ulicah pa so skoraj izključno Ujguri, med katerimi smo se počutili precej bolj sproščeno. Polno je trgovinic, obrtnikov in gostilnic. In kar je bolj pomembno – skoraj ni videti policajev! V tem delu so bili nekakšni »vaški stražarji«, torej lokalni prebivalci. Vseeno pa so na vsakem vogalu kamere.

Vendar ni vse kot izgleda. Staro mesto je namreč povsem – novo! Sliši se neverjetno, a dejansko so stare objekte podrli in jih na novo zgradili v enakem stilu, da so jih ohranili za turiste. Tako so hiše grajene iz betona, čez pa imajo »omet« iz blata ali lesenih štukatur. Resnici na ljubo je staro mesto zdaj verjetno bolj urejeno in tudi zgradbe bolj varne, kakšno mnenje imajo o tem prebivalci pa ne vem.

Ogledali smo si mošejo Id Kah iz 15. stoletja, ki je največja mošeja na Kitajskem in verjetno ena redkih starih stavb v mestu. Potem smo se sprehodili po starem mestu do ujgurske restavracije, kjer smo imeli odlično kosilo. Tudi v ujgurski kuhinji prevladuje (ovčje) meso in zelenjava, poleg pa seveda riž, naan in črni čaj. Ker smo bili v turističnem delu, so nam na koncu še zaigrali in zaplesali preden smo zadovoljni odšli.

Popoldne smo šli na hitro še na bazar, za katerega smo si vzeli več časa ob povratku ter v supermarket po še zadnje potrebščine za na goro. Potem pa še zadnja dobra mesna večerja, zadnji tuš in zadnji spanec v postelji za naslednja dva tedna…

<– 1. del                                                                                                            3. del –>

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s