Na praznični torek sem se spet potepal po zahodnih Karavankah. Ker nisem šel spat s kurami, sem tudi zjutraj ignoriral petelina, zato sem potreboval nenaporno in hladno turo – pa sem se spomnil na dolino potoka Hladnika.

Tam sem spet prehodil še en delček labirinta lovskih poti, ki so udobno speljane tudi po navidez neprehodnih pobočjih, ves čas v prijetni senci obširnih gozdov. Da mi ne bi kdo očital, da brezciljno tavam naokoli, sem se namenil raziskat ali obstaja prehod do smučarsko zanimive čistine, ki si jo že nekaj časa ogledujem. Na žalost se je izkazalo, da je teren še bolj strm kot sem si mislil.

Na celi turi na koncu nisem osvojil nobenega vrha, nisem bil niti blizu 2000 m, še manj sem podiral hitrostne rekorde… a zadovoljstvo po opravljeni turi je bilo podobno, kot če bi opravil zahteven vzpon na kakšnega od naših velikanov. Je že tako, da je najbolj važno kaj si sam želiš od dneva.