Od Pavličevega sedla do Mrzle gore 13.8.2017

Tole je bila zares čudovita tura v enem najbolj samotnih in odmaknjenih kotičkov Kamniških Alp. Dolg in razgiban greben ponuja marsikaj: od prijetnih gozdov, slabo uhojenih stezic, redko obiskanih vrhov do zahtevnega iskanja prehodov v skalah in ruševju, izpostavljenega plezanja in, seveda, širnih razgledov.

Parkiral sem pri nekdanjem mejnem prehodu na Pavličevem sedlu (tudi Pavličev vrh, 1339 m) in se že takoj znašel na grebenu, ki vodi daleč proti jugu vse do Mrzle gore. Za markacije so mi služili mejni kamni, ki so na gosto posejani po celotnem grebenu. Mar ni zanimivo koliko truda smo ljudje pripravljeni vložiti za nekaj tako trapastega kot je postavljanje betonskih mejnikov v težko dostopnem svetu?!

Prvi del grebena je eno samo uživaško pohajanje skozi tih gozd, kjer se skromna stezica večkrat izgubi v podrasti, kar pa nič ne moti, saj je hoja prav prijetna po mehki podlagi. S prvega vrha, Pavličeve stene (1653 m), se odpre lep pogled na celoten greben v nadaljevanju. Mrzla gora se dviga tam daleč v ozadju, da se zdi nemogoče jo doseči.

Sledi več vzponov in spustov preko manj izrazitih, a vseeno razglednih vrhov. Spust na Lesnikovo sedlo (1521 m) in kratek čas po cesti, pa spet po grebenu na vrh Jerebičje (1762 m), ponovno navzdol na Matkovo sedlo (1623 m) in na greben z dvema vršičema, Matkov Grintovec (1711 m) in Jerševec (1730 m).

Z vsakim vrhom se je bližala osrednja figura v grebenu – Matkova kopa (1957 m). Po bolj umirjeni silhueti grebena se požene v nebo strma piramida, ki se zdi nedostopna. S krušljivimi stenami in rušnato oblogo se vsekakor dobro brani obiskovalcev. Z grebena sem sledil stezici v desno in v prečenju strmih pobočij prišel do zanimivega prehoda skozi naravno okno. Še malo naprej se na levi odpre strma grapa, ki se višje postavi še bolj pokonci. Tam sem zavil levo na greben, čez strm skok in v občasno izpostavljenem in krušljivem prečenju proti desni počasi dosegel vrh.

Vrh ponuja mogočne razglede, hkrati pa je zmagoslavje kratkotrajno, saj je do Mrzle gore še polovica grebena. Sestop na drugo stran po običajni smeri pristopa je za stopnjo lažji, a še vedno ne enostaven. K sreči je v pomoč nekaj možicev, ki jih nikjer drugje na moji poti ni bilo videti.

Daleč navzdol sem se spuščal, stran od grebena. Cilj je bila dobro vidna Matkova krnica, vendar sem začel pogledovati proti grebenu, da bi si morda prihranil izgubljanje višine. Zato sem zapustil uhojeno stezico in se usmeril navzgor proti obetavnemu prehodu, ki me je res pripeljal do poraščenega grebena. Še pred tem sem imel nekaj borbe z ruševjem in tudi greben se je izkazal za težko prehodnega. Včasih sem našel obvoz po avstrijski strani v krušljivih pobočjih, drugič pa po slovenski strani v gostem ruševju. Ne eno ne drugo ni bilo posebno udobno.

Sčasoma sem v kratkem spustu dosegel Matkovo krnico – resda višje kot če bi šel po poti, koliko več časa in energije sem porabil pa rajši ne vem. Po zgornjem robu krnice sem prečil pod še enim zahtevnim delom grebena z Iglicami in se povzpel po zelo zoprnem melišču na škrbino pod Krničko goro.

Za nagrado sledi lepo poplezavanje po grebenu do Krničke gore (2061 m). Občasno zračno, večinoma krušljivo, a lepo. Naprej po bolj položnem ruševnatem grebenu z vmesnim stolpom. Habjan v Brezpotjih piše o možnosti zoprnega prečenja po slovenski strani, bolj priporoča plezanje čez stolp. V resnici tudi preko stolpa ni povsem enostavno (gotovo pa boljše kot prečenje na vzhodni strani). Medtem pa je na avstrijski strani izgledalo povsem enostavno po travah malo nižje..?

Takoj za tem stolpom se v nebo požene severni greben Mrzle gore. Izognil sem se mu levo po strmem skalnatem pobočju in višje levo po žlebu sem prišel na vršni greben. Sledi le še kratko in lepo poplezavanje do vrha. Tam sem srečal prve ljudi: trije so se ravno odpravljali navzdol proti Okrešlju, kasneje sta iz iste smeri prišla še dva.

Jaz pa sem se odpravil po markirani poti v samoten Matkov kot. Zgornji del poti do krnice Latvica mi je bil že poznan, čeprav ni bil zaradi tega nič lažji. Pod krnico sledi dolg in izredno zoprn sestop do Matkovega škafa (ki ga zdaj seveda ni bilo). Šele nižje se pot nekoliko unese in po dnu doline doseže parkirišče na koncu asfaltirane ceste.

Po blagodejni osvežitvi v ledeni Jezeri sem nadaljeval kakšna 2 kilometra po asfaltu do glavne ceste na koncu doline. Moram reči, da sem bil prepričan, da bom brez težav dobil štop nazaj do Pavličevega sedla kljub redkemu prometu. Vseeno sem začel marširati po cesti navzgor… in, 7 kilometrov in 500 m vzpona kasneje, prisopihal do avta… Nisem štel koliko jih je peljalo mimo, a vsekakor dovolj, da bi v tisti uri in pol lahko kdo pobral nesrečneža. Še dobro za planinski dom Majerhold ob poti, kjer sem si privezal dušo in zmogel tiste zadnje pol ure. O lepotah hoje po cesti pa ne bi.

Ne glede na vse izredno lepa tura, ki ji v Kamniških težko najdeš para. Morda bi bilo bolj smiselno z Mrzle gore sestopiti na Okrešelj in v Logarsko, kjer bi lažje našel prevoz. Pa še pot je neprimerno bolj udobna. Ideja za naslednjič torej.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s