Od Dolkove špice do Bovškega Gamsovca 17.-18.6.2017

Spet v Vratih na še eni izredno lepi turi! Hkrati pa tudi eni bolj mrzlih tur po dolgem času! Celo sam si težko predstavljam, da sem še zjutraj šklepetal z zobmi, ko se popoldne nažiram s sladoledom v dolini…

V soboto sem se šele pozno popoldne pripeljal v Vrata in se v prijetni senci povzpel mimo bivaka IV in naprej v smeri proti Škrlatici. Tokrat sem končno opravil prečenje Dolkove špice, kjer sem že dvakrat obračal, zdaj pa je šlo vse kot po maslu! S poti kar naravnost navzgor proti Spodnji špici, ves čas je treba iskati prehode v dokaj nepreglednem svetu. V pomoč so tudi možici in najlažji prehodi niso posebno zahtevni, le nekaj kratkih skokov seže do II. stopnje. Lep vzpon v navidez težko prehodni steni. Seveda pa lahko hitro zaideš in si poljubno zakompliciraš življenje.

Na Spodnji špici me je čakalo sonce, a tudi hladen veter, pred mano pa razbit greben do Dolkove špice. Grebena je kar prehitro konec, saj je izredno razgleden in tudi prav zabaven, čeprav ga včasih malo zmanjka in je treba poiskati obvoz nižje. Na vrhu sem imel še veliko časa za uživanje v večernih razgledih, le veter je bil čedalje bolj leden in se je proti jutru le še okrepil.

Noči so kratke in že kmalu sem čakal, da ponovno pozdravim sonce. Čisto ozračje in prijazni oblaki so sicer pričarali čarobno jutro, a ledeni veter me je dodobra premrazil. Zato sem hitro sestopil do škrbine in po markirani poti proti Križu. Dovški Gamsovec sem (že spet) pustil za prihodnjič, saj se še nisem niti ogrel za tak vzpon, hkrati pa je bilo na spodnji poti vsaj nekaj blagodejnega zatišja.

Najprej na Križ in brez obotavljanja še na sosednji Stenar; oba že dobra znanca, ki ju vsakič z veseljem obiščem. Tako pod Križem kot v prečki pod Stenarjem je še nekaj snežišč, ki so bila zjutraj pomrznjena, a mi niso povzročala posebnih preglavic.

Po dolgem času sem obiskal še Bovški Gamsovec, pot je v celoti kopna. Na vrhu so trava in razgledi kar klicali po poležavanju, a kaj ko je še vedno tako obupno pihalo, da sem se po hitrem postopku spustil do Luknje. Pod Luknjo se je veter končno umiril in ko sem prišel do Bistrice, sem bil že dovolj ogret, da sem z veseljem preveril njeno temperaturo. Bila je še bolj ledena kot veter, a vseeno blagodejna. Kratek sestop po dolini je bil nato le še prijeten sprehod nazaj v poletje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s