Spet na obisku pri severnih sosedih. Tokrat nas je šlo kar 7, bili pa smo le eni od mnogih Slovencev – navdušeni opisi pač naredijo svoje.

Čeprav smo že pred nekaj dnevi videli, da je treba na severno stran Tur, smo izbrali bližjo varianto v dolini Zederhaus. Sprva nam je bilo kar malo žal, vtis na izhodišču je bil: veliko ljudi in malo snega. Po zložnem vzponu do planine Aigneralm je večina zavila levo, mi pa desno. Malo višje nam je bilo spet žal, saj je na drugi strani doline izgledalo lepše zasneženo, pri nas pa je bilo snega vse manj in manj, na vrhu je bilo spihano do golega. Kje bomo sploh smučali?!

Prav dolgo se s tem niti nismo ukvarjali, saj je bil resen mraz in smo hitro odsmučali. Po zgornjih nekaj travnatih zavojih smo se nenadoma znašli sredi krasnega pobočja polnega pršiča! Hej, tole pa ni slabo! Uau, pravzaprav je naravnost super! Smo vendarle dobili kar smo iskali. Le prehitro je bilo konec, kot ponavadi.

Nazaj na planini smo se malo pogreli, nebo se je zjasnilo, ura pa šele dvanajst. Menda ne gremo kar domov?! No, ena ekipa je zaključila, z Majo in Marušo pa smo ponovno zagrizli v breg. Zagledali smo se v mikavno poseko v gozdiču takoj severno nad planino, ki se je izkazala za zadetek v polno. Snega je bilo tam več kot dovolj, ki so ga ostali spregledali, saj je bilo treba dovolj visoko prečiti, da smo prišli do naše nagrade.

Skratka, dokler ne dobimo nove pošiljke v domače kraje, se dolga vožnja vsekakor splača. Pa še eno novo dolino smo odkrili, kamor se prej ali slej vrnemo…