Po pričakovanjih spet v Avstriji… Tokrat sva bila sama z Albrehtovim Maretom, medtem ko je Goranu zatajila budilka in je še sladko spal. Mu vsaj ni bilo treba trpeti mraza, sonca in napornega vzpona 🙂

Midva pa sva se takoj za drugim tunelom znašla v zimski pravljici (v pravljicah sicer nikoli ne omenjajo mraza!). Kljub otoplitvi nama zjutaj pri -14°C ni bilo nič bolj toplo kot prejšnji teden in sva se kar takoj odpravila na pot. Sprva zložno po senčni dolini, nato pa končno navzgor na sončna pobočja. In že kmalu sva se pritoževala nad vročino… No, pa je bilo prav luštno, sploh ker končno ni nič pihalo! Na sedlu sva pustila smuči in se povzpela še tistih 10 minut peš do vrha, kjer sva bila poplačana z naravnost fantastičnim razgledom! Gore, bele gore vsepovsod.

Seveda pa nisva bila edina ta dan s podobnimi idejami. Za moj okus že kar pretirana gneča. Vseeno pa sva se med vzponom ves čas čudila, da je bilo še precej nezvoženega (mislim, da to zdaj ne drži več…). Čeprav nisva poznala, sva za razliko od večine smučala s škrbine desno in preko lepega prehoda prišla v zatrep doline ter po njej do izhodišča.

Žal sta sonce in veter že pustila svoje posledice. Saj sva nanizala nekaj lepih pršičastih zavojev, a vmes naju je večkrat iz ritma vrgla skorja, tako da smučanje ni bilo najbolj sproščeno. Še najboljše je bilo čisto v dolini, a tam je šlo le še po ravnem. V vsakem primeru zelo lepa tura, razmere pa itak ne morejo biti idealne v nedogled.