Dolomiti 2016

Letošnji tabor v Dolomitih smo, tako kot lanskega, preživeli v Campitellu v Val di Fassa. Čeprav v istem terminu in podobno lepem vremenu, je bila udeležba precej bolj skromna, po drugi strani pa je bilo v smereh precej več gneče kot lani. To, da se čez prelaze valijo neskončne kolone avtomobilov, motorjev, avtobusov in kolesarjev, je pa v Dolomitih itak stalnica. Če dodamo še žičnice na vse strani, množice pohodnikov, feratarjev in plezalcev, je jasno, da tja nismo šli iskat gorskega miru in tišine…

Petek, 8.7.2016

S Slavi in Džanijem smo vstali že navsezgodaj, na hitro pojedli in se zapeljali proti prelazu Sella, kjer smo parkirali ob cesti pod impozantno SZ steno Piz Pordoi. Džani je že lansko leto vsak dan gledal to steno, zato je bil letos trdno odločen in zagledan v svojo smer, da mu ni nihče ugovarjal. Smer Fedele (IV+, 800 m) poteka čez navidez nemogočo in prav strašljivo steno, ki jo pod vrhom prereže široka gruščnata polica. Zgornjih 200 m smeri dejansko poteka po Dibonovi smeri, polica pa nudi možnost predčasnega pobega.

Seveda smo računali, da se bomo občasno menjali v vodstvu, čeprav je to v trojni navezi nekoliko bolj zamudno. Pri tako dolgi smeri je hitrost pomembna, sploh ker smo lovili zadnjo gondolo ob 17h (v Dolomitih si človek pač privošči nekaj luksuza, posebno, če je alternativa 3 ure peš sestopa). Pred nami že ena naveza, kmalu za nami še ena. Zato je Džani kar takoj prevzel pobudo in po nekaj raztežajih smo prehiteli prvo navezo in lepo napredovali navzgor.

Ko si enkrat v steni, se lepi in relativno lahki prehodi kar sami odpirajo, a izpostavljenost kljub temu vztrajno narašča. Posebnost smeri je gotovo to, da se ves čas vije ob potoku (sliši se čudno, vem, a preko navpične (!) stene dejansko teče potok!). Dvakrat smo morali ta potok tudi prečkati oziroma celo kratek čas plezati kar po (navpični!?) strugi. Precej zanimiva, čeravno ne najbolj prijetna izkušnja. Vsaj žejni nismo bili. Kljub občasni mokroti plezanje ni posebno zahtevno, skala je čudovito razčlenjena in plezarija tipično dolomitsko strma in atraktivna.

Čisto vse vendarle ni šlo gladko. Malo pod polico smo namreč v enem raztežaju zgrešili smer in namesto uživaške štirice plezali krušljivo šestico (Džani je ocenil na VI+). V vsakem primeru meni zelo grozen detajl, ki sem ga zmogel s precej mučenja in vlečenja (in potrpljenja drugih dveh). V vsem tem času je Džani ostal v vodstvu in neumorno hitel naprej, tako da nas kljub mojemu mečkanju drugi dve navezi nista prehiteli. In kljub utrujenosti je Džani vztrajal, da bo vodil tudi zgornji del smeri nad polico, tako da smo izplezali celo uro pred zadnjo gondolo (do postaje je kakšnih 15 minut zmernega vzpona). Zame daleč najdaljša smer in že kot »turist« sem bil pošteno utrujen, težko pa si predstavljam 24 raztežajev v vodstvu in vlečenju vrvi. Tako da Džani – kapo dol!

Z gondolo smo se spustili na prelaz Pordoi, kamor nas je prišla iskat Skali, ki je nato vsak dan pripravila še zajtrk in večerjo. Včasih imam kar slabo vest ob tako nesebičnih in požrtvovalnih ljudeh.

Sobota, 9.7.2016

Drugi dan smo si privoščili dolg spanec in prebujanje s soncem, ki nam je obsijalo šotore okoli 7h, nato pa obilen zajtrk in šele potem dogovarjanje za ture. Na koncu sva se z Urško zmenila za prečenje stolpov Selle, pridružil pa se nama je Džani – tokrat kot klient.

Kratke in lahke smeri, z zelo malo dostopa in več možnostmi predčasnega zaključka, oziroma z drugimi besedami: gneča. Prav mudilo se nam tokrat res ni, čeprav smo imeli sprva namen prečiti vse tri stolpe, kar vendarle ni kratka tura. Na prvi stolp smo plezali po smeri Steger (IV+, 190 m) po severozahodnem razu. Lepa in razgledna smer z enkratnimi stojišči (za Džanija kar ležišči), ki pa je žal že precej zlizana. Precej smo se načakali preden smo končno prilezli na vrh.

Z vrha je kratek in nezahteven spust do škrbine, kjer smo se še malo načakali preden smo se lotili smeri Kostner (IV-/III+, 115 m) na drugi stolp. Dokaj kratka smer, ki sicer ponudi lepo in strmo zajedo. Za vse skupaj smo porabili toliko časa, da smo se odpovedali tretjemu stolpu in rajši sestopili nazaj do prelaza. Sestop ni prav enostaven in zahteva nekaj plezanja navzdol, nižje pa se priključi stezici z Gamsje police (h kateri se vrnemo naslednji dan).

Nedelja 10.7.2016

Za nedeljo je bilo napovedano slabše vreme z nevihtami že sredi dneva, a zbudili smo se v povsem jasen dan. Po zajtrku in pakiranju smo šli s Slavi in Džanijem v krajšo smer Kleine Micheluzzi (IV+, 250 m) v Piz Ciavazes, ki se zaključi na Gamsji polici. Lani sva z Džanijem zelo na hitro splezala drugo smer v tej steni, a tokrat so nas spet prisilile v čakanje naveze pred nami. Celo večnost je trajalo, da smo postopoma prilezli čez spodnje raztežaje, ki zahtevajo le nekaj lažjega poplezavanja in bi jih brez čakanja verjetno zmogli precej mimogrede. Zgoraj potem sledijo trije izredno strmi in izpostavljeni raztežaji z neverjetno gostoto oprimkov, ki so vedno pri roki (tudi tu je skala ponekod že zlizana).

Kljub zamudnemu čakanju smo izplezali na polico še v soncu. Sestop je prav tako atraktiven po razgledni polici sredi stene, ki se zaključi s kratkim skokom in se združi s stezico izpod stolpov Selle. Kratka ploha nas je ujela že pri avtu. Že tako smo bili pozni, potem pa smo se odločili za povratek preko Avstrije, ki je za kakšno uro daljši, tako da smo bili doma šele pozno zvečer. Plezalske kondicije mi malo primanjkuje za takšne podvige, a kljub temu je bilo tudi letos fajn.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s