Eiger – Mönch – Jungfrau: o napadih in porazih

Pretekli teden smo se potepali po Bernskih Alpah; Mare je predlagal turo in poskrbel za vso logistiko, Slavi, Džani in jaz pa smo se z veseljem odzvali vabilu. Določili smo 2-tedensko časovno okno in začeli spremljati vreme. Ker je kazalo lepo že na začetku, smo kar takoj zagrabili priložnost in se v soboto zapeljali v Grindelwald.

To mondeno švicarsko mestece je čudno zaspano, kljub temu, da se čezenj valijo neskončne množice Kitajcev, Japoncev, Arabcev in nekaj Evropejcev. Dolino obvladuje zloglasna severna stena Eigerja (3970 m), ki priklepa poglede vseh, a le redki si upajo sprejeti izziv. Zahodneje, iz Grindelwalda nevidna, se dvigata Mönch (4099 m) in Jungfrau (4158 m) in skupaj tvorijo mogočno pregrado, ki pomembno vpliva tudi na vreme, saj se prav na tej pregradi najprej ustavijo oblaki.

Naš načrt je bil precej velikopotezen, in sicer prečenje vseh treh vrhov, kar smo računali opraviti v 4 do 5 dneh. Seveda bi bilo naivno pričakovati 5 dni lepega vremena, zato smo šli na pot z zavedanjem, da bo potrebno sprotno prilagajanje.

Glavni cilj je bil dejansko severovzhodni greben Eigerja, to je greben Mittellegi. Ker smo v Švici, se velika večina povzpne na te tri vrhove s pomočjo železnice, ki pripelje na Jungfraujoch, 3454 m visoko. Greben se doseže z vmesne postaje Eismeer (3160 m), od koder je 2 uri dostopa do koče na 3355 m ter naslednji dan na vrh in po južnem grebenu dol. Tako v resnici spustiš več kot polovico grebena, ki ni nič manj zanimiv, a tudi nekoliko zahtevnejši.

Mi smo se na Eiger podali iz doline, celih 3000 m nižje, s čimer pa smo imeli tudi boljšo aklimatizacijo, da o avanturi niti ne govorim. Mönch in Jungfrau, čeprav resna samostojna vzpona, bi bila na koncu predvsem češnji na torti.

1. dan: dostop: Ostegghütte 2317 m

Izhodišče je bilo kar na dvorišču našega hostla, kjer smo se otovorili z vso opremo in se v vročem soncu podali skozi vas navzgor. Prvi del vzpona je nekoliko nadležen po asfaltu in občasnih bližnjicah do Alpiglena.  Z Džanijem sva se odločila za trpljenje v gojzarjih že od začetka, Slavi in Mare pa sta na račun udobnejše hoje trpela še nekaj dodatnih kilogramov na hrbtu. Ne bi rekel, da je bil kdo na boljšem ali slabšem, v vsakem primeru smo rabili vso letno in zimsko opremo. Vsaj vode je ob poti več kot dovolj, da nismo tovorili še te.

Od Alpiglena smo prečili pod steno po razgledni pešpoti, nato pa se odcepili po ozki stezici strmo navzgor do navidez neprehodne stene. Preko nje je speljana precej navita ferata, ki nam je bila s težkimi krošnjami dober fitnes. In tam, sredi te navpične stene, se je nekako znašla travnata terasa, kot ustvarjena za kočo!

Visoko nad Grindelwaldom in s širnim razgledom gotovo navduši vsakogar. Kljub temu ima nenavadno malo obiska, vsaj sodeč po vpisni knjigi, ki je od leta 1998 še na pol prazna. Velika večina obiskovalcev očitno pride le do koče, redkim je bil cilj Eiger preko celotnega grebena.

Koča ni oskrbovana, ima 16 ležišč in kuhinjo z zalogami hrane in pijače. Kodo za ključ se dobi pri rezervaciji, nato pa plačaš po položnici kar porabiš. Ta dan smo bili edini obiskovalci, česar v Švici nismo pričakovali. Zato smo še toliko bolj uživali na tem idiličnem kotičku vse do čudovitega sončnega zahoda.

2. dan: greben: Ostegghütte – Mittellegihütte 3355 m

Navsezgodaj smo dobili nepričakovan obisk, ko je helikopter pred kočo odložil premraženega alpinista, ki je celo noč prebivakiral na grebenu. Le malo kasneje se je helikopter vrnil in pristal na tisti majhni terasi skupaj z drugim rešenim, naložil oba noter in strmoglavil v globino, da smo kar zijali. Švicarski piloti imajo upravičeno sloves najboljših.

Do grebena nas je čakalo še kar nekaj vzpona po strmem krušljivem pobočju z občasnimi plezalnimi odseki, ves čas pa so nas usmerjali možici. Na manjšem sedlu smo se končno znašli na soncu in z razgledom na jug proti belim velikanom s svojimi ledeniki v podnožju.

Najbolj nas je presenetila precejšnja krušljivost že nižje in tudi na grebenu. To turi še dviguje resnost, saj je tudi na lažjih odsekih nujna nenehna previdnost. Smer se praktično ves čas strogo drži grebena, težavnost pa se giblje do II-III, občasno je seveda precej zračno. Že kmalu smo se zato navezali in tako nadaljevali vse do koče, kar nas je sicer upočasnilo, sploh ker smo bili štirje. V vsakem primeru je napredovanje počasno, greben se zelo vleče, veliko je spustov in izgubljanja višine. Ta dan smo prehodili skoraj 9 km in naredili skoraj 1200 m vzpona.

No, 5 dni pred nami je greben preplezal Ueli Steck. Zvečer nam je lokalni vodnik rekel, da Ueli za turo iz Grindelwalda preko celotnega grebena do vrha Eigerja porabi 5 ur in pol. Da ni prehitro v dolini, skoči še na Mönch in Jungfrau, kar mu predstavlja že dober trening. Res nedojemljivo.

Ključ do celotnega grebena predstavljata dva raztežaja z oceno V, A0. Po spustu v škrbino je treba splezati na naslednji stolp in obvoza ni. Tam smo uporabili jokerja (beri: Džanija), ki nas je s svojim pristopom »če je treba, bom pač prišel čez« popeljal čez ta najtežji del. Ostali smo se potem že privlekli čez. Za teh 50 m bi se dejansko splačalo nositi s seboj plezalke, tako bi bilo plezanje prav luštno. V nerodnih gojzarjih in še s težkimi nahrbtniki pa je vse skupaj precej težje. Sploh tista popolnoma gladka prečka, kjer so sicer v pomoč gurtna in dva klina. Tam se gotovo tudi Ueli potegne za gurtno! 🙂

Za tistih 50 m vodoravnega premika z enega stolpa na drugega smo potrebovali celi 2 uri. Že pred tem smo zagledali kočo na grebenu pred nami, ki je bila še presneto daleč! K sreči se greben naprej položi, tako da je napredovanje lažje, a precej krušljivo, višje pa se pojavi že sneg. Zato smo ostali navezani, saj se vsake toliko pojavijo plezalni odseki, greben pa se še kar vleče in vleče.

Že proti večeru smo končno pokukali čez zadnjo oviro, nad katero se je pred nami iznenada pojavila koča, ki stoji prav na grebenu, tako da na obeh straneh visi malo čez rob! Nedvomno ena bolj atraktivnih lokacij. Ni ravno običajno doživetje, da si umivaš zobe na ozki terasi in pljuvaš čez severno steno Eigerja! Tudi pogled po grebenu navzgor nikogar ne pusti ravnodušnega. Težave sicer ne sežejo več čez III. stopnjo, a strmina, izpostavljenost in seveda mešan teren skale in snega pomenijo še nadvse resen vzpon do vrha. Ker je ta del grebena mnogo bolj obljuden, je menda na težjih mestih opremljen s fiksnimi vrvmi in varovali.

Mittellegihütte je majhna, a lepo urejena koča s 24 ležišči in majhno kuhinjo z jedilnico. Tudi tu smo bili edini gostje, pričakali so nas prijazna oskrbnica, njena mama in njen fant, gorski vodnik. Takoj smo dobili večerjo, ki žal ni bila posebno dobra. Tudi zajtrk je bil neverjetno skromen, le par koščkov kruha z marmelado. Ne vem kako bi s tem zmogel 10 napornih ur čez Eiger in navzdol.

Razlog, da ni bilo drugih gostov je bilo seveda vreme. Napoved se je sicer vsak dan spreminjala, a za naslednji dan se je nedvomno obetalo poslabšanje. Za tako zahteven vzpon in prav tako zahteven sestop po nepoznanem grebenu do ledenika je lepo vreme skoraj nujno. Skratka umik niti ni bil toliko naša odločitev kot neogibno dejstvo.

3. dan: evakuacija, 1. del: Mönchjochhütte 3650 m

Po sneženju so potrebni vsaj 2 do 3 dnevi preden je greben spet plezljiv, zato so tudi oskrbniki kočo zaprli in se vrnili v dolino. Vodnik Mark je očitno prišel na obisk zaradi vodenja obeh žensk na sestopu in nam seveda ponudil, da jim sledimo po najboljši smeri. Sestop do ledenika je izredno zoprn po strmem in obupno naloženem pobočju, kjer skoraj ni sledov kakšne stezice, kljub temu, da gre za običajni dostop.

Preko ledenika smo se nato usmerili proti oknom sredi stene, kjer je skozi Eiger speljana železniška proga. Zgradili so jo že davnega leta 1912, sprva je bila načrtovana prav do vrha Jungfrau, a je gradnjo prekinila vojna. Ni nam bilo čisto jasno kako neki bomo prišli do oken visoko v steni, a od blizu smo nato zagledali majhno luknjo z vrati in za njimi rov, ki vodi navzgor do postaje Eismeer. Zanimivi so tudi višji izhodi, ki danes niso več uporabni, saj se je v zadnjem stoletju ledenik občutno stanjšal.

Prav hecno je bilo priti na povsem moderno železniško postajo, kot bi stal na podzemni železnici v kakšnem velemestu. Že kmalu je pripeljal vlak, poln Kitajcev in Japoncev, ki so med kratkim postankom hiteli slikati skozi okno, mi pa smo se vkrcali in tako presenetili sprevodnico, da ni vedela koliko naj nam zaračuna, tako da smo se na koncu kar izognili plačilu.

Zapeljali smo se seveda navzgor, saj se nam je po dveh dneh zdelo škoda vrniti se v dolino, da bi se nato čez par dni zapeljali z vlakom spet gor. Že naslednji dan je bilo napovedano izboljšanje, zato smo računali, da se povzpnemo vsaj na Mönch in Jungfrau.

Po kratki vožnji smo se znašli v zabaviščnem parku na Jungfraujoch, polnem restavracij in trgovin, zunaj pa navdušenimi množicami turistov, od katerih so mnogi najbrž prvič v življenju videli sneg in so se slikali, drsali, sankali, smučali… Ni kaj, za doživetje je poskrbljeno, tako da ni čudno, da so vlaki nabito polni, kljub oderuškim cenam.

Mi smo se prebili skozi zavite podzemne hodnike na plano in zakorakali po široki ratrakirani poti do uro oddaljene koče pod Mönchom. Koča je občutno večja in tipično švicarsko urejena. Žal smo bili tudi tu razočarani, saj oskrbnika nista bila nič kaj prijazna pa tudi hrana ni bila za prehvaliti. Sploh bedno se mi zdi, da je Slavi naročila vegi meni (za isto ceno!) in dobila le riž in solato, brez klobase.

Tudi tu je bilo nenavadno malo obiska, vsega skupaj nas je bilo v koči morda 10, kar je tudi pričalo o slabih razmerah za vzpone. A ker je bilo za naslednji dan napovedano dopoldansko izboljšanje, smo se odločili za vzpon na Mönch, ki se dviga tik nad kočo in sodi med lažje 4-tisočake v Alpah.

4. dan: poskus na Mönch in evakuacija, 2. del: Grindelwald

Zjutraj nas je pozdravilo sonce in – zimska idila! Temperatura je strmoglavila globoko pod ničlo, pihal je mrzel veter, zapadlo je okoli 20 cm snega. Dobesedno čez noč smo se iz avgusta znašli sredi decembra.

Od koče smo se nekoliko spustili do začetka grebena in se opremili za vzpon. A že takoj na začetku se nam je ustavilo: skalnati greben, ki običajno zahteva nekaj lažjega plezanja, je bil oblečen v led in prekrit s svežim snegom. Nekaj časa smo iskali drug prehod, nato pa se spustili nižje in si ogledovali vrh od daleč. Tako blizu se je zdel, tik nad nami, a v teh razmerah so bile vse možnosti vzpona neugodne.

Za Jungfrau smo bili ta dan že prepozni, a že od daleč nam ni dišala misel na iskanje prehodov v njeni deviški belini, saj je bilo za popoldne napovedano ponovno sneženje. Hitro smo se strinjali, da nima smisla čakati tu gor, toliko bolj zaradi drage in neprijazne koče. Zato smo spakirali in se vrnili na Jungfraujoch, kjer smo stisnili zobe in odšteli 88 CHF za vlak do doline.

5. dan: sprejem poraza in povratek: Luzern – Ljubljana

Zjutraj se je spet razjasnilo, a pogled na Eiger je razkril obilico novega snega in nam potrdil pametno odločitev o umiku. V takšnih razmerah bi morali čakati vsaj 2 do 3 dni (ob lepem vremenu), zato smo se odločili za povratek domov.

Nazaj grede smo naredili še kratek ovinek do Luzerna, kjer smo se sprehodili čez slavni most in skozi lepo urejeno mesto. Turizem nam je šel bolje od rok kot plezanje, v vsakem primeru pa smo bili vsi zadovoljni z doseženim, čeprav nismo dosegli niti enega vrha. Najbolj važna je itak izkušnja in ta je bila v vseh pogledih bogata ter pozitivna.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s