Švica: Vališke Alpe 24.-30.7.2015

Za letošnji poletni dopust sem si privoščil izlet v Švico – v visoke gore z namenom pobega pred vročino. Prav natančnega načrta nisem imel, saj je v hribih vse odvisno od vremena, ki pa je na koncu odlično sodelovalo.

Odpravil sem se v petek po službi, zelo hitro in gladko prišel do Milana, tam sem se mukoma prebijal skozi gnečo in vse cestnine ter v močnem nalivu končno prestopil v Švico. Prespal sem na prelazu Simplon, kar je tam običajna praksa pa še za aklimatizacijo je bolje 2000 m kot nižje. Hecno se mi je zdelo, da je tam dan zamaknjen za cele pol ure – sonce vzide šele ob 6h in tudi zaide šele ob 21h.

Sobota in nedelja: Bishorn 4153 m

Zjutraj sem se spustil v mesto Visp v dolini Rone, kamor sta s švicarsko točnostjo z vlakom ob 9:02 prišla Andrej in njegov sodelavec Filip iz Češke. Zapeljali smo se do kraja Zinal v dolini Val d’Anniviers, ki ni prav tipično švicarska: brez masovnega turizma in brez žičnic, ki peljejo visoko nad doline.

Zinal leži na višini 1680 m, tako da nas je čakal dolg vzpon do koče Tracuit na 3256 m. V Švici je res hecno, ker smo še zjutraj govorili nemško, potem pa je v naslednji dolini kar naenkrat vse v Francoščini. Ravno po tem grebenu poteka meja med nemškim in francoskim delom Švice, tako da je na eni strani ledenik Turtmanngletscher, tik nad njim pa Cabane de Tracuit. Smo pač buon-jourali, pivo je biere namesto bier, drugih bistvenih razlik pa ni.

Tudi v Švici je bilo pred tem menda obupno vroče, ta dan pa je bil vzpon povsem znosen v dokaj oblačnem vremenu. Še dobro, saj je pot kar strma in razvlečena. Kočo smo imeli seveda rezervirano, saj imajo Švicarji red, koče pa so večinoma polne. V resnici je to skoraj bolj hotel, leta 2013 so namreč postavili novo kočo, ki je res lepo urejena. Seveda so tudi cene hotelske. Tistih 10 CHF za 1,5 litra vode je celo za švicarske razmere neokusnih! Po drugi strani pa za svoj denar dobiš dobro in zadostno večerjo ter zajtrk. Da o urejenosti koče, redu in kultiviranosti obiskovalcev sploh ne načnem primerjave z našimi.

Najbolj fajn se mi je zdelo, da smo pri zajtrku dobili vsak svojo kremo za sonce! Tura na Bishorn ni posebno zahtevna, a vendar gre za resno ledeniško turo in tudi krema za sonce je del nujne opreme. Praktično vsi v koči so bili namenjeni na Bishorn, tako da smo praktično vsi vstali in zajtrkovali in se odpravili istočasno. To pomeni nekaj gneče, ki pa se sčasoma porazdeli, ko kakšne naveze pospešijo, druge zaostanejo.

Do vrha je le okoli 900 m vzpona, tako da smo začeli ob zori in že na začetku poti uživali ob rojevanju dneva. Vzpon je res razgleden, v spodnjem delu ledenika je nekaj razpok, višje ni kakšnih težav. Kljub višini Bishorn deluje skoraj kot le predvrh mogočnega Weisshorna, ki z vrha tudi zavzema velik del razgleda.

Zaradi mrzlega vetra se nismo prav dolgo zadrževali na vrhu, čakal nas je namreč še dolg sestop. Do koče je šlo hitro, po kratki pavzi pa je bil pred nami še najbolj mučen del ture – sestop v zimskih čevljih daleč v dolino. Skupaj smo naredili kar 2500 m spusta! K sreči se je sredi dneva spet pooblačilo, tako da vsaj vroče ni bilo.

Seveda smo celo pot navzdol sanjali o pici in pivu. A ker v tej odročni dolini nismo našli picerije, smo se zapeljali nazaj v Visp, ki je dokaj veliko mesto. In v celem mestu niti ene odprte gostilne! Katastrofa! Na koncu nam ni ostalo druge kot McDonald’s… Recimo, da bolje kot nič. Andrej in Filip sta morala nato nazaj v Basel v službo, jaz pa sem šel v kamp na robu mesta, da sem se stuširal in se naspal.

Še nekaj slik je tudi na Andrejevem blogu.

Ponedeljek in torek: greben nad Grinalsom, Schwarzhorn 3201 m

Kot rečeno, nisem imel vnaprejšnjega načrta kam bom šel, a pri vseh tistih hribih sem računal, da bo izbire dovolj. Kot se je izkazalo, še preveč! V vseh vodnikih tako nisem našel primerne ture, na koncu pa sem se zagledal v greben na eni panoramski karti, s katere sem hitro razbral, da bo tura uživaška in razgledna. Gre za greben nižjih, lahko bi rekel manj pomembnih vrhov, kar pa me nikoli ni pretirano motilo – važen je razgled in ne ugled!

Zjutraj sem se zbudil v oblačen in turoben dan, a le dokler se nisem zapeljal višje in se znašel v bleščeči modrini na sončni terasi nad dolino. Zapeljal sem se skozi kraj Unterbach in še višje do Brandalpa na okoli 1600 m. Mudilo se mi ni in začel sem šele sredi dopoldneva. Po vzorno označeni poti sem šel preko planine Gibidum in po grebenu Hühnergrat na prvi vrh March (2876 m). Vsi ti vrhovi so manj izraziti in tudi ne posebno privlačni; črne skale, porasle z lišaji in travo. V primerjavi z našimi lepotci pravi dolgčas. Vendar pa se od tu nisem več spustil pod 2800 m in sem torej naslednja dva dni pohajal tam visoko gori, z razgledi na vse strani.

Naslednji vrh je Augstbordhorn (2973 m), naprej pa sledi dolg greben do Dreizehntenhorna (3052 m). Pot je markirana in nezahtevna, a kljub temu precej neobljudena. Je že tako, da sta v sosednjih dolinah bolj znana Zermatt in Saas Fee; kdo pa ima čas za te nepoznane vrhove?!

Nekoliko južneje od mojega grebena se dviga najvišji vrh na tem območju, to je Schwarzhorn (3201 m). Najvišji pomeni tudi najširši razgled, zato me je mikalo, da bi prespal prav na vrhu. Markirana pot se sicer zaključi na Dreizehntenhornu, oziroma se tam usmeri navzdol in Schwarzhorn zgleda precej neprijazen s strmim meliščem. Vendar se na bližnji pogled najdejo možici, ki kažejo prehode. Najbolj me je skrbelo, če bom našel prostor za bivak: raven, po možnosti v zavetrju in s snežiščem v bližini za vodo. In očitno bo že držalo, da če si nekaj močno želiš (in si bil celo leto priden), se ti to tudi izpolni! Tik pod vrhom me je namreč čakala manjša kotanja, skrita pred vetrom in z zaplato snega. Več kot odlično torej! Šotor sem postavil kar na sneg, kjer je bilo najbolj ravno, kuhinjski kotiček sem si uredil takoj zraven, tako da sem imel tudi zalogo vode pri roki.

Časa sem imel na pretek, ker sem si vzel dovolj rezerve, zato sem se malo martinčkal in užival v razgledih na bližnje velikane. Luštno, sploh ker je prej cel dan mrzlo pihalo. Potem pa so se med večerjo kar naenkrat nadme prikradli oblaki in me spet prikrajšali sončnega zahoda… Na koncu ni bilo druge kot zgodaj spat.

Jutro je bilo jasno in zimsko mrzlo, tako da sem se kar s težavo skobacal iz tople spalke že pred soncem. No, seveda je bilo vredno, kljub temu, da se mi je spet nastavil en oblak tik pred sonce in mi še malo podaljšal čakanje…

Po zajtrku sem se ponovno odpravil na pot. Najprej nazaj na Dreizehntenhorn in naprej po grebenu, ki sicer ni več markiran, a tudi ne zahteven. Sledijo si vrhovi Schwarzi Blatte (2975 m), Ginalshorn (3027 m), Alstafelhorn (2839 m), Signalhorn (2911 m) in končno še Ergischalphorn (2851 m). Na zadnja dva naj bi peljala markirana pot, vendar je ni bilo videti, tako da me je na poti navzdol čakalo nekaj iskanja prehodov in sledenja občasni stezici. Malo nad opuščeno planino Obri Eischollalp so se končno pojavile obledele markacije ob zaraščeni stezici, vzdušje je bilo skorajda nekoliko trentarsko. No, na spodnji planini Undri Eischollalp sem bil nazaj v civiliziranih krajih in me je čakalo le še dolgo in nebodigatreba prečenje po cesti do izhodišča.

Sreda: dan počitka, Sion

Po štirih dneh hoje sem si zaslužil dan počitka. Ni me mikalo spet v Visp, zato sem že prejšnji dan iskal kamp nekje višje. Žal ga okoli izhodišča grebenske ture ni, zato sem se zapeljal na drugo stran doline v bolj turističen kraj Grächen. Tam je en majhen in prijeten kamp z razgledom. Vreme je še vedno lepo sodelovalo in v sredo je bilo cel dan oblačno, a vendar ne premrzlo za posedanje v kampu in branje. Kar ni slabo, končno sem se lotil ene izmed knjig, ki me že od lani čakajo na polici…

Sredi dneva sem se nato vrnil v dolino in se zapeljal v mesto Sion, ki je prestolnica kantona Valais/Wallis. Srednjeveški del mesta je zelo lep s svojim labirintom ozkih uličic, nad njim pa se na strmem hribu bohotita dve utrdbi, ki obvladujeta celo dolino: Basilique de Valère in Château de Tourbillon (aha, tu smo spet v francoskem delu, čeprav še vedno v isti dolini; ne vem kje je meja, ampak na neki točki so me spet vsi buon-jourali). Edina napaka je bila, da nisem vzel fotoaparata, češ, saj bo vsak čas začel dež in ne bo nič takega za slikati. Pa sem imel na vrhu celo nekaj malega sonca… Ker je vzpona za skoraj celo Šmarno, se mi ni dalo nazaj, zato tu le ena sposojena slika z interneta za vtis.

Ko sem opravil z ogledi, je, kot naročeno, začel dež, jaz pa sem se vrnil v Visp in počakal Andreja. Do takrat se je spet pokazalo sonce in sva šla v kamp v Saas Grund, kjer sva prespala. Plačala sva še neko lokalno takso 4 CHF, a na ta račun dobila citizen card, s katero sva imela naslednji dan zastonj gondolo do Felskinna! Ni slabo, sploh glede na siceršnje oderuške cene gondol.

Četrtek: Allalinhorn 4027 m

Za zadnji dan sva si izbrala krajšo turo, na švicarski način: z gondolo preskočiva dolg dostop in sestop ter si privoščiva le še razgleden vzpon na štiritisočak. Jaz sem se sicer zagledal v vzhodni greben, a za to bi morala prespati v koči, ki pa je bila seveda že zdavnaj zasedena.

Tako sva šla po normalnem pristopu: zjutraj v Saas Fee, z gondolo in nato z vlakcem do Mittel Allalina (3456 m). Tam še celo poletje smučajo, kar je bilo nekam nenavadno, ko sva se prebijala ob smučišču navzgor. No, višje kmalu postane bolj zanimivo in predvsem razgledno. Tudi ta vzpon je nezahteven, a tudi tu je nekaj razpok. Vrh je iz očitnih razlogov zelo obljuden, tudi med tednom je bilo precej ljudi, med vikendi je najbrž obupno. Srečala sva tudi eno hrvaško navezo, ki naju je prepoznala, svet je res majhen.

Na splošno sem sicer mnenja, da je razgled, dosežen z več truda tudi več vreden, ampak moram reči, da se nisem prav nič pritoževal nad enkratnimi razgledi, ki sva jih bila deležna po dveh nenapornih urah hoje. Tudi sestop je udoben in okoli poldneva sva bila že v dolini. Da bi se izognila gneči na cesti, sva se kar takoj odpravila proti domu, a kljub četrtku sva se vozila še celo večnost, saj je bilo vse polno nesreč in zastojev… Pa vendarle je bilo fajn imeti nekaj dni odmora in domače postelje! Da ne govorim o slikah in spominih na nove kraje in nove razglede.

Še Andrejeve slike z Allalinhorna tule.

2 razmišljanji o “Švica: Vališke Alpe 24.-30.7.2015

  1. Pingback: Allalinhorn 30.7.2015 | Powdy Pow Pow

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.