Danes sem prehodil še en del grebena Karavank, kjer še nisem bil. Saj niti ne vem zakaj sem toliko odlašal, moram reči, da mi ture na Stol nekako niso bile nikoli nič posebnega. Sem bil pa zato danes toliko bolj navdušen! Karavanke so morda res malo v senci Julijcev, ampak poleg razglednih grebenov skrivajo še pravo bogastvo, ki me vedno navduši.

Izhodišče je pri domu Trilobit, od tam pa po markirani poti skozi Medji dol – zelo prijetna in razgibana pot! Tik pod sedlom Medvedjak (toliko asociacij na medvede, da sem bil kar malo prestrašen!?) leži planina Seča. Izredna lokacija: če bi bil krava, bi z veseljem preživljal poletja tam gor in cele dneve prežvekoval z razgledom! Danes tam sicer pasejo le še konje, veliko teh planin se zarašča.

Na planini sem zapustil markirano pot in se dvignil na greben, kjer poteka nekdanja Skalaška pot, ki je bila zavarovana v času med vojnama. Zdaj je že nekaj časa opuščena, tako da je na začetku že kar zaraščena, ampak ni sile. Višje se greben zoži ter postane skalnat in prepaden. V pomoč je še nekaj jeklenic in skob, ki pa niso povsem zanesljive. Z nekaj previdnosti v tipično karavanško krušljivem svetu je greben prav uživaški. Kar prehitro je konec in greben se spet razširi, sledi le še razgledno pohajanje do Vajneža. Škoda le, da se je do takrat že pooblačilo.

Z vrha sem se spustil nazvdol kar počez čez travnata pobočja Belščice mimo zapuščenega bivaka in mimo planšarske koče. Ne vem kako, da nobenega objekta ni vrisanega na karti, vsaj bivak je gotovo starejši in bi si kot dober orientir gotovo zaslužil svoje mesto. Kakorkoli, prehode med rušjem do Hrašenske planine so mi kazali možici, tam pa me je naprej usmeril prijazen domačin do planine Stamare in nazaj do izhodišča. Lep krog, vreden ponovitve.