Me je matralo, da bi šel še eno odsmučat preden v miru postavim smuči v kot in dokončno preklopim iz bele v zeleno. Zaključek sezone mi je uspel celo bolje kot sem upal – nekako tako kot cela letošnja sezona, nad katero so nekateri že zdavnaj obupali, jaz pa sem lahko precej zadovoljen. Snega res ni bilo toliko kot lani (pa saj ga nikoli ni toliko kot lani!), ampak del turne smuke je tudi poiskati ustrezno turo glede na razmere.

Tale tura res ni vrhunec gorske divjine in neokrnjene narave, a se je, tako kot lani, izkazala za dobro izbiro zaključne ture. Začel sem precej pozno, ko se je nebo že jasnilo in višje sem bil prijetno presenečen nad modrim nebom. Ves čas po smučišču do Prevale in na slovensko (muzejsko) stran smučišča. Kljub vročini in mokremu snegu sem šel na vrh Prestreljenika. Malo pred mano so šli gor štirje Italijani, ki so se očitno pošteno namučili z gaženjem – jaz bi sicer verjetno hitro obupal, tako pa sem se udobno vzpel po njihovih stopinjah.

Nazaj do smuči in prečno pod Prestreljenikom do okna in skozenj spet na italijansko stran. Na zgornji strmini mi je plast novega snega nadležno plazila, nižje je bilo seveda že precej južno, ampak kljub temu se je dalo lepo peljati. Še ena premehka strmina do smučišča, po smučišču pa prav luštno vse do polovice zadnje strmine – vsega 5 min peš do avta. Saj pravim, bolje kot sem upal.