Časa sem imel le za eno na hitro pa sem šel bolj zgodaj z namenom, da prehitim sonce na vrhu. Ker je bila jasna noč, je bilo lepo pomrznjeno in udobno za hojo – tisto nekaj snega kar je še ostalo. Pol ure pred soncem sem bil na Kofce gori, kjer mi je pogled zapiralo Kladivo. To sem sicer že vedel, saj sem prejšnji večer preveril po karti. Hecno, da imam voljo vstati sredi noči, potem se pa ne uspem zbrcati pokonci pol ure prej… Tako mi je bilo predaleč do Kladiva in tudi do Velikega vrha, da bi prišel gor pred soncem. Pa sem šel do Toplarja, kjer sem počakal na rojstvo dneva, potem pa naprej na Veliki vrh.

Nekaj časa sem vendarle še imel pa sem se zagledal v greben Zajmenovih peči. Že dlje časa ga opazujem, a tisti redki opisi niso prav spodbudni. Zato sem rekel, da grem vsaj pobliže pogledat. Zgornji del je zelo lep in uživaški, spodaj zgleda kosmato, a izvedljivo. Vendar pa je vmes greben presekan s strmo škrbino in skalnimi stolpi. Če od daleč zgleda zahtevno, pa je od blizu naravnost odurno! Preveč podrto za takšno zahtevnost in izpostavljenost. Škoda, lahko bi bil zelo lep grebenski pristop na vrh…

Tako sem šel nazaj čez vrh in sestopil. Za malo popestritve sem potem s Kofc zgrešil pot; tisto široko in dobro označeno pot, ki sem jo že velikokrat prehodil: poleti, pozimi, zjutraj v trdi temi sem šel suvereno kot na Šmarno… potem se pa naenkrat zavem, da hodim v napačno smer!? Ah, te markirane poti – na brezpotju vsaj ne moreš zgrešiti poti! 😉 Po pravilih bi moral nazaj do stika s pravo potjo, a sem šel kar po gozdnih vlakah, ki so me pripeljale naravnost do ceste pod Matizovcem. Ko sem pogledal navzgor, so bili vrhovi že v oblakih, tako da sem bil kar zadovoljen z izkoristkom dneva.