Danes navsezgodaj sem se, s sončnimi obeti, odpravil na Dleskovško planoto. Fajn je, da imam evidenco svojih potepanj. Tako vidim, da sem bil nazadnje na Planjavi 3.4.2011 (takrat sicer še peš). Zanimivo sicer, da sem se takrat brez težav pripeljal vse do Podvežaka, danes pa sem imel do tja še dobre pol ure ogrevanja. Tako za malo tolažbe, da letošnja zima le ni tako zelo slaba (kot bi lahko bila).

Cesta ima eno daljšo in dve krajši kopnini, za silo recimo, da sem se pripeljal do avta. Vreme danes ni upoštevalo mojih načrtov (kako si drzne!) in že kmalu je pokrajina dobila nič kaj prijazno podobo: težko sivo nebo, mraz in veter. Ko sem zamišljen hodil in iskal alternative, me je dohitel lokalc Matej, tik preden se odpre pogled proti Ojstrici. No, ker Ojstrice ni bilo videti (kaj šele Planjave), mi je predlagal, da grem z njim na bližnji Veliki vrh. Pa sva odsmučala nazaj do dolinice, ki pelje proti Molički planini, potem pa naravnost na vrh.

Na vrhu se je kar naenkrat malo zjasnilo, ravno prav za dobro vidljivost! Kar se tiče smučanja: čisto pravi sveži pršič na trdi podlagi. Kar v redu, kar v redu. 😉 Potem pa že spet pse gor in čez Tolsti vrh do Deske. Matej je odsmučal kar naravnost dol, saj se mu je že mudilo, jaz sem pa s težavo dohajal tak tempo. Tako sem si najprej malo oddahnil, nato pa do sedla in v kotanjo, tudi luštna smuka.

In spet malo navzgor (ah, te planote…), malo prečenja in končno še zadnja strmina do Podvežaka, kjer je snega že nevarno malo, a za silo gre. Do avta sem prišel v konkretnem sneženju, ki tudi do doline ni ponehalo! Škoda, da nimamo še velikega torka, bi šel lahko jutri spet na pršič! 😉