Še ena pomladanska klasika. Včeraj sva se z Jerotom odkrižala neuspele ture izpred enega meseca – zdaj sva zadovoljna in pomirjena! 😉

Sončen in topel majski dan (z izjemo tistega dežja zjutraj v Mojstrani, nič jasno!?), zato sva bila v Vratih še v temi. Kakšno uro do snega, še nekaj časa peš čez strmi del, nato pa na smuči in po širokem smučišču vse do vršnih skal Križa. Do vrha je le par minut, tudi zajla je že zunaj. Je bilo pa kar nelagodno videti kako blizu roba je vodila gaz – markacije pa so izpod snega gledale kar nekaj metrov nižje! Kar nekaj opasti še čaka na grebenu!

Vedno sem prav navdušen v teh koncih – verjetno zaradi res lepih hribov, čudovitih razgledov, kozorogov, tokrat pa za konec še super smuke! Kar presenečena sva bila, da sva bila na vrhu sama, le par ljudi sva srečala na celi poti. No, ko sva prismučala do dolinice pod Stenarjem sva nato onemela: za en avtobus ljudi proti Križu in še za en avtobus proti Stenarskim vratcem! Noro.

Midva sva odsmučala ob 9:30. Lahko bi tudi prej, majsko sonce ima pač svojo moč. Prav luštno je šlo in to precej daleč. Spodaj je en ozek prehod, ravno za dolžino smuči, potem pa skoraj čisto do gozda. Tam je sledila hitra stilska preobrazba in še pol urce peš do avta. V Mojstrani smo se ravno ujeli še z Duletom in Ladotom, ki sta prismučala za Cmirom in si privoščili zasluženo. Zelo odlično!