Trentska jesen: Zagorelec in Šmihelovec 18.-19.10.2013

Še ena čudovita jesenska tura nad Zadnjo Trento. Toplo sonce, polna luna, pisane barve, neskončna tišina in širni razgledi – vse to in še več v prelepem delu Julijcev.

Ker se mi je v soboto mudilo domov, sem izkoristil še lepo petkovo popoldne in odbrzel čez Vršič (že samo vožnja čez jesenski Vršič je navdušujoča!) v Zadnjo Trento. Dolino je kmalu zakrila senca, zato sem hitel višje – preko planine Zapotok proti zatrepu pod mogočnim Bavškim Grintavcem. Bil sem prepozen, da bi ujel sončni zahod, a vseeno sem bil ob koncu dneva dovolj visoko, da sem imel kaj videti!

Ni se še stemnilo, ko me je že pozdravila luna. Na prevalu Čez Lužo (1986m) sem se zato odločil, da nadaljujem še do vrha Zagorelca (2090m). Po nekoliko drugačnih nočnih razgledih sem se vrnil malo nižje, kjer sem na grebenu našel majhno travnato izravnavo – ravno prav za mojo posteljo! Noč je bila dokaj oblačna in brez vetra, tako da tudi bolj topla kot sem pričakoval. Večerja, vroč čaj in hop v spalko.

Noči so že precej dolge, tako da nisem imel kakšnega pomanjkanja spanja. Proti jutru je narasel veter, ki ni bil prehud, je pa lepo razpihal oblake. Krasno jutro v vseh možnih barvnih odtenkih, takih trenutkov se ne moreš nikoli naveličati!

Malo sem še počakal in v miru pozajtrkoval, tako da je sonce omehčalo tisto nekaj snega na melišču pod Šmihelovcem. Snega je bilo ravno prav, da je olajšal vzpon, pri sestopu pa je bil že dovolj mehak, da je šlo brez težav. Zgornji del vzpona na glavni, severni vrh Šmihelovca (2118m) je malo bolj zahteven in predvsem krušljiv, a brez snega.

(pod Šmihelovcem sem našel modre pohodne palice, če jih kdo pogreša, so pri meni)

Vračal sem se po zgornji poti, ki visoko nad dolino preči pobočja pod Pelci. Pot je sicer markirana, a pogosto je bolj kot ne zgolj zaraščena in težko sledljiva stezica. Morda je res skoraj še enkrat daljša kot spodnja pot, bolj naporna, veliko je vzpenjanja in spuščanja – a po drugi strani je precej bolj razgibana, ves čas se odpirajo krasni razgledi, pobočje se je kopalo v soncu, medtem ko je bila dolina še celo dopoldne v senci; pa še nisem se vračal po isti poti!

Pot je res kar dolga, a ne manjka lepot za vsakim ovinkom. Končno se v Rutarski Trenti priključi poti izpod Špička in po njej sem skozi gozd le še sestopil do izhodišča. Krasna tura v krasnem jesenskem dnevu.

Razmišljanje o “Trentska jesen: Zagorelec in Šmihelovec 18.-19.10.2013

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.