Oltar – Šplevta 24.-25.8.2012

Spet v Martuljških koncih, in čeprav sem tudi na Oltarju že bil, bom vsekakor še večkrat šel! Sploh je fajn v teh dneh, ko je planinska sezona na vrhuncu – tu pa na celi turi srečaš mogoče par ljudi… V tej vročini se gotovo najbolj splača turo razdeliti na dva dneva, tako da hodiš zvečer in zjutraj – poleg tega pa je prav takrat tudi najlepše!

Tako sva se z Mihatom spet odpravila v petek popoldne v Vrata, kjer sva se pri Poldovem rovtu zagrizla strmo v breg. Tokrat sva šla gor čez Brinje, kar je definitivno boljša varianta kot po tistih meliščih čez Prag! Samo minuto s poti je vrh Brinove glave (1571m), kjer stoji klopca na res fenomenalni lokaciji s prvovrstnim razgledom!

Potem pa naprej skozi čedalje bolj redek gozd, pod steno Šplevte in vse do sedla med Šplevto in Dovškim križem. Zvečer je začelo tako nesramno pihati, da naju je občasno kar prestavljalo! Sva kmalu pozabila na neznosno vročino v dolini – hkrati pa sva tudi hitro opustila misel o spanju na prostem kar na vrhu Šplevte…

Zato sva se spustila na drugo stran in v temi poiskala Bivak II na Jezerih (2118m). Kljub vetru sva nekaj časa vztrajala zunaj pod zvezdnatim nebom, potem pa udobno zaspala, saj sva bila to noč edina gosta. No, vsaj dokler nista prišla še dva ob 1h ponoči!? Prostora je bilo še vedno dovolj, le spali smo malo slabše, tudi zaradi vetra, ki je zavijal okoli naše konzerve…

Tokrat se nama ni mudilo niti pri lovljenju sončnega zahoda niti vzhoda, saj sva bila obdana z divjimi stenami, ki omogočajo pogled samo proti jugu. Kljub vsemu sva zjutraj vstala pred soncem in se pred bivakom naužila lepot ob prebujanju dneva, ko je sonce ožarilo vrhove nad nama. Potem pa greva na pot. Čez Grlo (2390m) in po tistem krušljivem pobočju na Veliki Oltar, ki je z 2621m najvišji v Martuljški skupini, čeprav iz doline ne zgleda tako, ker je nekoliko umaknjen zadaj. Poleg tega se prav preko Oltarja navezuje skupina Škrlatice, ki ga prekaša za skoraj 120m. Ne glede na to pa je Oltar izvrsten razglednik, saj se nahajamo v osrčju Martuljške skupine, le ozračje je bilo tokrat pač poletno motno, tako da pogledi niso segali zelo daleč.

Po isti poti nazaj dol. Do Dovškega križa ni daleč, ampak tokrat sva se odločila, da si privoščiva malo bolj umirjeno turo. Tako sva zavila na Šplevto, ki je z 2272m prav neznatna vzpetina med tistimi velikani – ampak je zato kot nekakšen balkon ali pa terasa visoko nad Vrati, obdana s fantastičnimi vršaci divjega Martuljka. Če dodamo še mehko travo, ki kar kliče po poležavanju, je zaključek jasen – Šplevta je zakon! 😉

Po debeli uri poležavanja naju je čakalo še cca 1300vm spusta do doline. To kar bi se drugje vleklo v nedogled, sva tukaj opravila v dobri uri – tista neskončna melišča te namreč kar izstrelijo naravnost v Vrata! Ker je bilo spodaj že obupno vroče, sva se pred odhodom še osvežila v ledeni Triglavski Bistrici in tako dodala tisto piko na i, zaradi katere je to tako rekoč popolna tura, ki se jo splača ponoviti – tudi n-krat!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.