Naslov je mogoče kratek in nekam suhoparen, ampak tura je bila kar dolga – pa tudi precej suha. Pogorje Kanina je ogromen skalnat svet, poln neskončnih podov, kjer še NASA ne bi našla niti kaplje vode. Če dodamo še žgoče avgustovsko sonce, vročinski val, pomanjkanje sence in dolge, naporne poti, se zdi že skoraj bolje, da ne hodimo v te konce!?

Ampak smo imeli tam še neporavnane račune in z Mihatom sva bila prepričana, da je bil načrt že prvič dober. Pred skoraj natanko enim letom nam v prvem poizkusu ni uspelo zaradi vremena. Tudi tokrat sva obdržala prvotni načrt, turo razdelila na dva dneva, da se izogneva vročini, izbrala vikend z bolj zanesljivim vremenom, vzela s seboj dovolj vode (kar je tudi dober trening za prihajajoče zimske ture! 😉 ), za razgled in ostale lepote ob poti pa je narava v teh koncih poskrbela v takšnem izobilju, da se do konca življenja ne bi naveličal!

Pa tudi tokrat ni šlo vse čisto po planu! Tako se je že na začetku vse zarotilo proti nama – zastoj pred Karavankami, potem pa še počasni Italijani, avtobus, delo na cesti itd… In sva prišla na Nevejsko sedlo s celo uro zamude! Zato sva se morala že na začetku sprijazniti, da bova sončni zahod zamudila. Škoda, saj ne samo, da bi bilo lepo, tudi motivacija za tisti prvi, najbolj naporni  del poti bi bila dobra.

Da bi se izognila zoprnemu smučišču, sva šla po novi poti št. 635, ki pelje skozi prijeten gozd. Pa kljub temu se je kar vleklo. Pod steno Bele peči poteka tudi geološka pot; najbolj fascinantna mi je bila tista klima naprava – majhna ampak zelo črna luknja iz katere piha prav sibirski veter nekje iz nedoumljivih globočin Kaninskega podzemlja. Z vrha smučišča se proti zahodu na Sedlo Bela peč (2005m) vzpne lepa botanična pot, potem pa že precej uničena mulatjera vseskozi na zahod do Prevala Peravo, kjer stoji bivak Marussich (2041m).

Do bivaka sva prišla že pozno zvečer, ampak saj sva imela na sporedu samo še spanje. Tam sta bila samo še dva Italijana, tako da je bilo prostora več kot dovolj. Tudi bivak je zelo lepo urejen in udoben. Ker je bil mlaj, je bilo na jasnem in čistem nebu ogromno zvezd in sva še kar nekaj časa ležala zunaj in štela utrinke…

Naslednji dan sva se iz bivaka odpravila prav tako še v temi, prvi del poti sva že poznala. Od bivaka do vrha Kanina sva sledila rdečim trikotnikom Ta visoke Rosojanske poti, ki vodi visoko po grebenih nad Rezijo. Vsekakor pot, ki jo bo treba enkrat prehoditi v celoti! Ravno na tem odseku je najbolj zahteven del te poti, ki pa je tudi dobro zavarovan – to je ferata Rosalba Grasselli, ki vodi na vrh Krnice.

Sonce naju je ujelo na vstopu v  ferato, kjer je bil z grebena super razgled na prebujanje novega dneva. Ferata je v spodnjem delu kar zahtevna, tako da sva se pošteno razmigala. Na vrhu Krnice (2441m) pa je bil najtežji del za nama, tam sva si privoščila malo pavze in se s pogledi že sprehajala po grebenu, kjer pelje nadaljnja pot.

Greben naprej je večinoma nezavarovan, občasno kar zračen, ampak hoja po njem je en sam užitek! Na Visoki Kanin (2587m) sva prišla v čudovitem zgodnjem dopoldnevu in odprl se je razgled daleč naokoli – od Dolomitov, Visokih Tur, Karnijcev, bližnjih Viša in Montaža ter celotnih vzhodnih Julijcev. Na vrhu sva bila ta dan prva, tako da sva si privoščila še eno daljšo pavzo v miru in samoti.

Ta visoka Rosojanska pot nadaljuje po grebenu proti jugu, midva pa sva se usmerila po grebenu na vzhod. Najprej gre pot prav po grebenu, v Kaninsko škrbino 2490m, čez manj izrazit Kaninski Vršič (2530m), potem pa se umakne celi vrsti Vršičev na južno stran in sledi dooolgo prečenje visoko nad puščavo Kaninskih podov. Na poti sva srečevala čedalje več ljudi, ki so drli proti Kaninu z D postaje, midva pa sva hitela navzdol preden bi se začela prehuda vročina. Na grebenu je namreč lepo pihljalo, tu pa je sonce že kar pošteno grelo.

Kmalu sva bila nad smučiščem na slovenski strani, tam sva se spotoma vzpela še do okna pod Prestreljenikom, da sva pogledala skozi hrib proti izhodišču. Potem pa še naprej prečno tik pod steno vse do Prevale (2007m). Tam sva prestopila nazaj na Italijansko stran, sledil je pa še dolg in zoprn sestop po oz. ob smučišču daleč v dolino. Res prekrasna tura, le tisti sestop je bil že kar malo odveč – zato pa sva se hitro potolažila z radlerjem in skokom v Rabeljsko jezero! 😉