Storžek-Ledinski vrh-Baba 19.5.2012

Že kar dolgo nisem bil v naših hribih in tale tura je bila več kot odličen povratek! Kavkaz, Himalaja, Andi, saj je vse super, ampak nikjer pa ne najdeš tega občutka domačnosti, ki je na koncu še največ vreden…

Z Mihatom sva si zaželela še eno (vsaj delno) zimsko turo in sva se odločila za Jezersko. Že ko sva se v mrzlem jutru pripeljala v Ravensko kočno in je sonce že ožarjalo najvišje vrhove, sva vedela, da naju čaka lep dan v vedno čudovitem okolju nad Jezerskim! Prav določenega načrta sicer nisva imela, ampak možnosti izbire je tam dovolj, pa bova že spotoma videla kako bo šlo…

Najprej sva se vzpela vse do mrzlega in senčnega zatrepa doline v objemu grozečih sten in se skozi Žrelo dvignila na sonce, kjer je takoj postalo prijetno toplo. Spodaj je bilo sicer še nekaj malega snega, ki sva ga izkoristila za hitrejši vzpon, v Žrelu pa je samo (!) še 3-metrski snežni zid, ki pa se ga k sreči brez težav obide po skalah. Dereze so tako ostale v nahrbtniku, cepine pa sva rabila samo enkrat – pa še to, priznam, izključno za namene poziranja. 😉

No, nad Kranjsko kočo (1700m) pa sva se na Ledinah kmalu znašla v bolj zimski pokrajini! Gamaše so bile kar obvezne, čeprav s prediranjem nisva imela prevelikih težav – malo gaženja pa je samo pripomoglo k vzdušju. 😉 Tako sva šla kar malo po svoje do Jezerskega sedla (2034m), kjer naju je takoj premamil Storžek (2110m). Gre za kakih 15min luštne plezarije v že kopni skali, ki je bila prav super popestritev.

Nazaj grede sva se ustavila pri Davotu, ki naju je takoj popravil, da je bolj pravilno ime Belski turn in da so vrh šele kasneje začeli tudi na kartah imenovati Storžek. To je, mimogrede, tudi edini vrh Kamniških alp, ki je v celoti na Avstrijskem ozemlju in tudi Avstrijci mu rečejo Vellacher kopf. Na naših starejših kartah vrh sploh ni bil označen, od kod je potem prišlo ime Storžek ne vem, čeprav je ob pogledu nanj asociacija kar očitna.

Kakorkoli, s sedla sva se prav tako mimogrede vzpela še na Ledinski vrh (2108m). Potem sva se oddrsala po tistem strmem snežišču na Avstrijsko stran in en dva tri sva bila skoraj 200m nižje. Še en strm vzpon na Veliko Babo (2127m), potem pa po tistem razglednem a zoprno krušljivem in občasno zasneženem grebenu čez Malo Babo (2018m) in vse naprej do Jenkove planine (1495m) in še po gozdu nazaj v dolino.

Tako je na koncu uspela super krožna tura, kjer res ni bilo niti malo dolgčas – toplo sonce, širni razgledi, divje stene, neokrnjena belina, vmes pa že prve rožice, malo plezarije, malo gaženja, malo iskanja obvozov in prehodov, predvsem pa dobro izkoriščen dan v enem najlepših koncev na svetu!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.