Tibet: Lhasa – Nam Tso 31.10.-3.11.2011

Glavno mesto Tibeta danes ne daje prav nič tibetanskega vtisa. No, mraz, suh in redek zrak ter kulisa okoliških gora vseeno stalno opominjajo, da ne gre za čisto običajno moderno kitajsko mesto. Hkrati pa ima Lhasa ob odsotnosti visokih stavb še eno izrazito znamenitost, ki se dviga nad mestom – legendarno palačo Potala. Šele ko prideš blizu pa vidiš, da je tudi Potala na svojem gričku ujeta sredi mesta, vse naokoli pa prometne in hrupne avenije, ki jemljejo čar sicer tako veličastnemu pogledu.

Po Lhasi smo se kot turisti lahko prosto gibali, tako da smo bili v naslednjih dneh malo bolj svobodni. Kljub temu pa je bil kar neprijeten občutek, ko smo na vsakem koraku čutili neko pritajeno napetost – namreč vojaki so stali po ulicah dobesedno na vsakih 50-100m, manjše, polno oborožene čete so neprestano patruljirale po ulicah, večkrat pa je bilo po strehah videti še dodatne vojake…

Osrednji del mesta, kjer je bil tudi naš hotel, je zaprt za promet, ulice pa so polne ljudi. Ogromno je Tibetancev, ki v rokah vrtijo molilne mlinčke in zraven momljajo, cel kup jih tudi prostrira (torej se mečejo po tleh v obredni molitvi), tako da je treba biti pazljiv, da koga ne pohodiš (ne, resno!). Pametno je tudi hoditi v smeri urinega kazalca, saj budisti hodijo v tej smeri, ko prostrirajo okoli templjev in tudi znotraj samih templjev. V Lhasi stoji en najpomembnejših tibetanskih templjev Jokhang in videli smo kar precej ljudi, ki so prostrirali tudi več kot 100km izven mesta! To dejansko pomeni, da po več dni romajo proti Lhasi z metanjem po tleh (kar zgleda precej zamudno, čeprav je verjetno dobra rekreacija namesto kakšne aerobike!?!). In ker je najkrajše in najlažje, to počnejo kar po cesti, oz. k sreči vsaj ob cesti! Kljub temu kar nevarna rekreacija!!      

18. dan: Lhasa – Nam Tso

Prejšnji dan, ko smo prišli v Lhaso smo se samo na hitro sprehodili po centru, ampak tudi ta dan smo bili do večera na izletu, tako da samo mesto je moralo še počakati. Ob 7h smo se še v temi vkrcali na bus in se odpeljali proti severu ob železniški progi, ki pelje vse do Pekinga. Lepa in malo bolj pisana pokrajina, ampak tudi skoraj nenaseljena (z izjemo vseprisotnih jakov).

Potem pa smo se iz glavne doline usmerili proti gorski verigi, ki jo je prečil tudi Heinrich Harrer (oz. Brad Pitt) v svoji odisejadi, opisani v knjigi/filmu 7 let v Tibetu. Čez prelaz Largen la (5190m) in spust do drugega največjega jezera v Tibetu Nam Tso na 4718m. Peljali smo se ob jezeru in se ustavili v manjšem turističnem kampusu, kjer pa smo bili edini obiskovalci, saj je sezona že minila in so celo jake odpeljali na južno stran hribov, kjer so zime milejše. Do sem smo se vozili kar skoraj 5 ur, je bil pa naš šofer popolno nasprotje Nepalcem – počasen, neodločen in ko je ugotovil, da se pritožujemo nad njim, se je pa še sekiral (in vozil še slabše!).

Jezero Nam Tso je slano in tako tudi najvišje slano jezero na svetu. Ogromno jezero nemogoče modre barve, takoj nad obalo pa se v popolnem kontrastu vzpnejo zasneženi 6- in 7-tisočaki. Nam Tso pomeni Nebeško jezero in ni težko razumeti zakaj je bil ljudem tak nadzemeljski kraj tako poseben. Na drugi strani pa to pomeni spet cel kup molilnih zastavic na vsakem hribčku ob jezeru in čeprav lepo poživijo s svojimi barvami, sem jih imel že vrh glave, ker jih je res absolutno preveč!

Klima tu je občutno hladnejša, tako da smo bili tudi sredi dneva na soncu oblečeni v vse kar smo imeli pa ni bilo nič preveč! Še dobro, da nismo tu prespali! Kljub temu smo najbolj vztrajni preživeli večino časa zunaj in se sprehodili na dva grička nad jezerom in se naužili lepot in vtisov, ki držijo še danes…

Kot smo se že navadili, se je v Tibetu popoldne lahko izredno hitro pooblačilo in tudi tu je v roku dveh ur iz jasnine postalo popolnoma oblačno. Ker so bili tudi hribi zaviti v temne oblake, nas je že skrbelo, da nam bo zasnežilo prelaz, saj se pogosto zgodi, da je ta pot neprehodna. Kampus je bil bolj kot ne prazen, ampak vseeno smo dobili kosilo, potem pa smo kar malo pohiteli na bus – in naš šofer je »odbrzel« po cesti nazaj. Na koncu smo brez težav prišli čez prelaz in do večera smo bili spet v Lhasi.

Utrujeni, premraženi in lačni smo šli zvečer v odlično restavracijo na fenomenalen Yak steak! Res okusno! Po večerji pa smo šli žurat in ker je bil ravno Halloween, smo se našemili v pirate s hribov. Najprej smo našli en prijeten lokalček, potem pa smo šli v ogromen diskač Babila, kamor hodijo bogati Tibetanci. Je bilo vse okrašeno, vsi varnostniki in kelnarji v maskah, tako da kar zabavno. Drugače pa pač nek disko z nekim tehnom, ampak smo bili spet kar atrakcija, ker ni bilo videti dosti drugih turistov. Žur kot se spodobi in ker nas je čakala udobna hotelska soba in prost naslednji dan, smo tudi prišli domov ob uri, kot se za žur spodobi! J

 19. dan: Lhasa

Prost dan v Lhasi, ampak vseeno bi ga bilo škoda prespati! In ker je vse naokoli nad mestom polno hribov, sva se z Anjo zmenila, da greva na potep. Ker nihče ne zna angleško, nama je Jigmi na listek napisal ime nekega samostana Pabung Kha v kitajščini, da bi ga pokazala taksistu. To sicer ni tako enostavno, ker se veliko taksistov pač odloči, da ne bodo peljali. Ne vem zakaj, ampak to je bil stalen problem. No, po parih poskusih sva dobila enega, ki naju je peljal in okoli 9h sva bila na poti!

Pabung Kha je majhen neturističen samostan na robu mesta. Tam sva spraševala kje je pot, da bi šla hodit, ampak očitno to ni ravno običajno, saj so naju vsi bolj čudno gledali. Taksist je potem poklical šefa, ki je znal malo angleško in ko smo se tako večkrat izmenično pogovarjali, nama je uspel razložiti, da naj načeloma ne bi smela hoditi sama, ampak nama je vseeno pokazal pot in dal napotke.

Ponoči je sicer zapadlo par cm snega, tako da je bilo prav lepo pobeljeno, ampak vrhovi so bili še vedno v oblakih in nisva vedela, če se bo zjasnilo. Šla sva od samostana navzgor, kmalu zgubila pot (seveda, v tistem labirintu molilnih zastavic!!) in šla kar malo po svoje prečno po pobočju. Višje sva prišla do nekega zapuščenega samostana, kjer pa naju je kar prestrašil očitno edini prebivalec – nek pes, ki je že od daleč lajal. Že prej sva se odločila, da zaradi oblakov ne bova šla višje in sva se potem rajši tudi izognila samostanu ter se usmerila po lepem grebenčku, kjer sva računala sestopiti. Pes nama k sreči ni sledil, sva pa kmalu prišla do domovanja jastrebov. Malo nesigurna sva šla naprej in k sreči so tudi oni odleteli, midva pa sva se sprehodila po razglednem grebenu in na koncu sestopila na drugo stran do samostana Sera.

Ker sva v samostan prišla od zadaj, sva se izognila vstopnini in se malo sprehodila naokoli. Ujela sva tudi nune ravno med molitvijo. Potem pa počasi nazaj proti mestu, najprej je kazalo, da bova morala še nekaj časa peš, ampak je ravno pripeljal mimo en starček na motorju s prikolico in naju pobral. Luštna vožnja do mesta, tam pa sva se spet lotila iskanja taksija. Čez čas sva obupala, ker naju noben ni hotel peljati (šla sva pa praktično v center mesta!) in na koncu našla rikšo, kar je bilo pa tudi zabavno.

Popoldne sem šel še malo v shopping in na sprehod po mestu. Mi je bilo pa kar malo žal, da nisem nič kupil v Katmanduju, kjer so prodajali res vse živo. Tudi v Lhasi je bilo sicer zelo poceni, ampak nisem bil najbolj navdušen nad izbiro. Zvečer smo šli potem spet v isto restavracijo, ker smo bili prejšnji dan vsi navdušeni in jaz sem spet naročil jaka – tokrat na žaru! Odlično! J 

20. dan Lhasa – Peking

Zadnji dan nas je čakal še obisk Potale! Morali bi iti že prejšnji dan, ampak nismo dobili dovoljenj (na dovoljenje čakaš 1-2 dni, moraš dat potni list, vizo…). Tudi ko dovoljenje imaš, moraš imeti lokalnega vodiča (Jigmi), slikanje je prepovedano, notri pa si lahko samo 1 uro.

Kljub vsemu je Potala res impresivna, 13 nadstropij, več kot 1.000 sob, sobic, dvoran. Pravi labirint hodnikov, vsepovsod pa kipci, kipi, slike, knjige. V splošnem sicer nič dosti drugače kot v večini samostanov, zato pa največji vtis naredi ravno ta velikost in količina – v palači naj bi bilo skupaj več kot 200.000 kipcev!

Potala stoji na gričku sredi Lhase, tako da je z vrha tudi lep razgled na mesto, ki pa ni prav nič posebnega – z izjemo ozadja. Ko smo obdelali Potalo, smo se še zadnjič sprehodili po mestu, nakupili še zadnje malenkosti ob poti, ob 12h pa nas je pred hotelom že čakal bus – in z njim naš šofer počasnela izpred dveh dni! J

Tako smo imeli še kakšno uro vožnje do letališča in ob 15:25 smo poleteli proti Pekingu. Dan je bil sicer precej oblačen, ampak večkrat se je odprl neopisljiv pogled na neskončno prostranstvo Himalaje. Če bi hotel prešteti vse vrhove, bi porabil vsaj dve življenji…

Let ne bi bil nič posebnega, če ne bi vmes pristali v mestu Guong Zhou, kjer smo morali vsi dol z aviona, potem pa so nas čez 15min spet nagnali nazaj gor. V Pekingu smo tako pristali šele ob 21h, z letališča pa smo brez težav in brez gneče v kakšni uri prišli do hostla, ki je sicer zgledal kot luksuzen hotel, le sobe so bile po hostlovsko natlačene. V hostlu sta nas pričakala tudi Miki in Tea, ki sta malo prej priletela iz Katmanduja, tako da smo še dolgo v noč klepetali.

Po dolgem času je bilo tu prav prijetno toplo, tudi v sobi je bila temperatura povsem normalna. Nastanjeni smo bili v centru Pekinga, ampak ker smo prišli res pozno zvečer, še nismo imeli nobenega vtisa o samem mestu. To je pa že naslednja zgodba…

 

2 razmišljanji o “Tibet: Lhasa – Nam Tso 31.10.-3.11.2011

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.