Tibet: Friendship Highway 26.10.-30.10.2011

Tibet, streha sveta, je ogromna visokogorska planota sredi Himalaje, ki v vsakem od nas zbuja prav posebne predstave in pričakovanja. Na drugi strani pa je Tibet že 60 let del Kitajske in tako cel svet le nemočno opazuje kako Kitajci načrtno izpodrinjajo tibetanski način življenja – in tudi same Tibetance! Na naši približno 900 km dolgi poti iz Katmanduja do Lhase smo videli le neznatno majhen košček te dežele, a prav tu so verjetno najbolj do izraza prišla ta nasprotja.

Neskončna pokrajina nezemeljskih lepot, ujeta večnost v tihih opazovalkah časa – gorah, pomrznjene reke, ki se vijejo skozi pusto pokrajino, kjer rastejo le kakšni travi podobni grmički, oster veter, ki jemlje moč bližnjemu soncu. Občutki majhnosti in nepomembnosti, utrinek miru in ideja spokojnosti. Črede jakov, majhne vasice nizkih kamnitih hišic in kljubovalnih ljudi trdih potez a mehkih nasmehov.

Cesta in daljnovodi, zarezani v pokrajino, dokaz, da je človeku vse dosegljivo – in da si to tudi vzame! Moderna mesta sredi neskončne puščave, polna hitečih ljudi z maskami, avtomobilov, hrupa, trgovin in lokalov, pustih stanovanjskih blokov, vmes pa četrt tibetanskih hišic drugačnih ljudi. Vodovod, kanalizacija, elektrika, (cenzuriran!) internet, pa stojnice z vsakovrstnim sadjem in zelenjavo. Kdor misli, da življenje na luni ni možno, naj gre v Ti… pardon, Kitajsko!

Sezona v Nepalu se začne šele konec septembra, po monsunu, v Tibetu pa se takrat že konča, saj se ga monsun ne dotakne, ker se ustavi na mogočni pregradi Himalaje. Konec oktobra pa je v Tibetu že pošteno mraz, s skoraj konstantnim mrzlim vetrom, ampak tudi zelo malo padavinami. Tako da smo bili velikokrat celo edini turisti daleč naokoli (seveda je pa res, da je občutek samote v takih razsežnostih običajen!). Zanimivo je tudi, da smo med celodnevno vožnjo srečali morda le par tovornjakov in nekaj jeepov, koliko je stala gradnja te več kot tisočkilometrske avtoceste pa bolje, da ne vemo.

 

13. dan: Katmandu – Nyalam

Zgodaj zjutraj smo se še zadnjič poslovili od Katmanduja in se z busom zapeljali proti severu. Nepal ima po dolžini okoli 800km in celotna severna meja leži ob Tibetu oz. Kitajski. Na tej celotni meji pa se nahaja en sam mednarodni mejni prehod, preko katerega pelje cesta od Katmanduja do Lhase in se na kitajski strani imenuje cesta prijateljstva. Kitajci pojem ceste vsekakor dojemajo precej bolj resno kot Nepalci, po čigavem prijateljstvu se imenuje pa nisem uspel zvedet…

Do mesteca Kodari na nepalski strani meje je nekje 120km, kar je pomenilo cca 5 ur vožnje, saj je kljub edini povezavi »cesta« res neverjetno obupna! Čez t.i. most prijateljstva vozilom ni dovoljeno (čeprav so prijateljska), kar pomeni, da se nekaj 100m pred mejo ves tovor raztovori in z nosači prenese na drugo stran, kjer se natovori na kitajske tovornjake, in obratno. Enako smo se morali izkrcati tudi mi in smo šli z vso prtljago peš čez mejo. Na ta način se ti prijazni kitajski cariniki lahko bolj posvetijo, preverijo čistočo spodnjih gat, zasežejo kakšno knjigo, ki podaja nepravilne informacije o Tibetu, sliko Dalaj Lame itd… Anji pa so vzeli celo domačo klobaso, kar je bil za vso skupino velik šok in smo še več dni žalovali.

Sicer pa je šlo kar lepo in v roku 2 ur smo bili vsi (minus klobasa!) srečno na drugi strani. Tam smo se srečali z našim lokalnim vodičem Jigmijem, ki nas je spremljal ves čas v Tibetu. Po Tibetu namreč ne moreš potovati sam, ampak je treba imeti lokalnega vodiča, prevoz, vnaprej določeno pot, rezervirana prenočišča. Tako smo imeli v naslednjih dneh cel kup check-pointov, kjer so večkrat dnevno preverjali vizo in občasno tudi potne liste…

Najbolj butasto je, ker ima celotna Kitajska en sam časovni pas! To pomeni, da smo s prehodom meje prestavili uro za 2:15h naprej – ob tem, da smo se premaknili le dobrih 100km proti severu! In če je v Nepalu sonce vzšlo malo čez 6, je bila v Tibetu ob 8h zjutraj še tema.

Na Tibetanski strani so nas čakali 4 jeepi (Toyota Landcruiser), ki so bili naš drugi dom v naslednjem tednu. Naš šofer Samden je bil sicer zelo uvideven, ustrežljiv, le angleško ni znal prav nič. Vse kar je znal povedati, ko smo se kje ustavili je bilo: »picture!«. V tistem kaosu na meji smo sicer 1 uro tičali v koloni, potem pa smo se končno prebili po ozki ovinkasti cesti naprej in prišli do bližnjega mesteca Zhangmu, kjer smo se ustavili v kitajski restavraciji na kosilu.

Mejni prehod leži v ozki dolinici na samo okoli 1750m, od tam naprej pa se cesta kmalu začne vzpenjati proti tibetanski planoti. Po dokaj kratki in neobičajno udobni vožnji smo se znašli v vzhodno-sibirskem (!) mestecu Nyalam na višini 3750m. Stisnjeno na dnu globoke doline je zgledalo razmeroma novejše socialistično naselje – če rečem sredi ničesar bi bil to že kompliment. Zaradi ozke in strme doline proti nepalski meji, ima Nyalam vzdevek »The Gate of Hell«.

Vse to pa nikakor ne pišem v slabem smislu – občutek, da se znajdeš v tako neverjetno odročnem kraju, ki ne zgleda prav nič podobno tvoji predstavi o Tibetu pa vendar je po svoje povsem primerno v tem okolju, je res nekaj zelo posebnega! Kamnito mestece je bilo popoldne že v globoki senci, ljudi je bilo zelo malo, tako da je bil že kar srhljiv občutek. Ker pa smo imeli še nekaj dnevne svetlobe, smo šli nekateri še na kratek sprehod in se vzpeli del poti po pobočju nad mestom; tam sem si že ogledal pot za naslednje jutro, saj je bilo jasno, da se prav kmalu odpre daljnosežen razgled na okoliške gore – kaj vse je na dosegu roke pa še nisem niti slutil.

Ko se je stemnilo, smo šli v eno redkih gostiln na izredno ogabno juho in potem v prijeten lokalček na vročo limonado z medom in ingverjem. Zvečer je bilo mesto res povsem zapuščeno, razsvetljave nobene, le kakšni (potepuški?) psi in jaki so ležali po ulicah. Le dim in smrad po kurjenju jakovih drekov je dajal čuden vtis, da v teh temnih stavbah živijo ljudje. Tu je bilo tudi prvi dan res zelo zelo mrzlo, zato smo šli kar hitro v naš »hotel«.

Spali smo v skupnih sobah v nekem starem hotelu, kjer je bila kopalnica, hja no, nekaj čudnega in se pač nismo umivali, tekoča voda pa v Tibetu itak ni nekaj samoumevnega. Kurjave seveda ni bilo, zato smo se nagnetli v eno sobo, da bi se vsaj malo ogreli in kaj kmalu prišli do ideje o gosenica partyju – kar ni bil toliko party kot le stiskanje v spalnih vrečah. Tako smo tudi lepo ogreli spalke in je bila noč kar znosna.

14. dan: Nyalam – Tingri

Kot rečeno, se je v Tibetu zdanilo šele po osmi, tako da smo imeli tudi zajtrk šele ob 8:30, saj nas ta dan ni čakalo dosti vožnje. Tokrat se mi je na jutranjem pohodu pridružilo še 5 drugih in smo šli ob 6:30 še v popolni temi ob spremljavi zvezd soncu naproti. Še dobro, da smo prejšnji dan hodili tam okoli, tako da smo brez težav našli pot in se vzpeli na nek vrh nad Nyalamom. Hodili smo kar debelo uro, seveda pa je šlo zaradi višine tudi bolj počasi.

Že v temi so se na obzorju risali pobeljeni grebeni in ko smo prišli do vrha in se je pričelo daniti, se je pred nami razprostrl pogled, ob katerem smo pozabili na strupen mraz in pomanjkanje kisika. Zraven pa nenavaden občutek mešanice umirjenosti v jutranji tišini nekega čudnega sveta in nemira ob zavedanju, da je vsa ta nedosegljiva veličina le majhen del pokrajine, ki jo bomo samo na hitro okusili v naslednjih nekaj dneh…

Že dejstvo, da je bilo potrebno gledati na uro in se nam je začelo muditi nazaj v dolino, je prineslo zavedanje, da smo tu samo še eni turisti, ki hitimo mimo vseh teh lepot v upanju, da ukrademo vsaj čim več utrinkov in lepih fotk.

Tako smo torej šibali nazaj v hladni Nyalam in se na hitro okrepčali s toplim čajem in omleto. Potem pa v jeepe in po cesti naprej v neznano. Kmalu za Nyalamom se dolina malo razširi, z njo pa tudi občutek prostranosti pokrajine. Kmalu smo prišli do male tipično tibetanske vasice, pod katero stoji majhen samostan zgrajen okoli jame v kateri je nekoč meditiral en najbolj znanih budističnih mislecev Milarepa. Tam nam je naš (zelo pobožen) vodič Jigmi prvič dal slutiti, da je budizem vse prej kot enostaven, tako da si niti približno nisem zapomnil vseh imen in pomenov pa različnih ločin in voditeljev o katerih je govoril.

Od samostana naprej pa smo se začeli vzpenjati proti prelazu Lalung la (5150m), ki je bil prvi v vrsti visokih in predvsem razglednih prelazov na naši poti. Na vrhu je bilo seveda mraz in vetrovno, snega pa le nekaj zaplat. O razgledu pa ne bi preveč zgubljal besed, naj svoje povejo fotke – saj so še te le medel odraz resnične veličastnosti razgleda!

S prelaza smo se nato spustili navzdol in že sredi dneva smo bili na cilju – v majhni vasici Tingri na 4300m, kjer smo se nastanili v Snowland hotelu. Male sobice s po dvema posteljama in malo mizico so bile sicer brez oken ampak tudi brez izolacije, tako da je bilo notri le malo manj mrzlo kot zunaj. Na WC je bilo bolje kar za zid kot pa v tisto sobico z luknjo v tleh, kopalnice seveda ni bilo. Edini bolj prijeten prostor je bila kuhinja/jedilnica, kjer  je bila na sredini peč, vse naokoli pa mize, kjer smo se posedli. Vsake toliko so v peč stresli malo kurjave (torej posušene jakove dreke), ampak vsaj vroč jasminov čaj je bil povsod v Tibetu vedno pri roki, brez da bi sploh prosil.

Čez dan je bilo nekaj časa celo prav prijetno toplo – v zavetrju na dvorišču hotela smo bili kake pol ure v kratkih rokavih. Sonce je na tej višini res močno, seveda pa takoj ko se spusti, izgine tudi vsak občutek topline. Popoldne smo šli na malo daljši sprehod okoli vasice, čez griček nad jezerom s pogledom proti Everestu in Cho Oyu. Razdalje v Tibetu pa so zelo varljive in čeprav je zgledalo kot da je Everest nad Tingrijem kot so Kamniške nad Ljubljano, je do tja vsaj kakih 100km.

Na sprehodu skozi vasico so nas obletavali smrkavi in umazani »hello money« otroci in se nam nasmihali malo bolj zadržani ljudje trdih obrazov, ki sta jih izklesala mraz in veter. Ljudje so se mi tu zdeli precej bolj zaprti in zadržani kot v Nepalu – še toliko bolj zaradi jezikovne ovire – pa vendar ne neprijazni. Redko kdo je znal vsaj par besed v angleščini, drug problem je pa, da tudi mahanje z rokami in kazanje ne deluje najbolje. Tudi v našem hotelu (kot v večini drugih v naslednjih dneh) so ponavadi stregle 2 ali 3 natakarice, od katerih je ena vedela kako se neki jedi reče, druga je v meniju našla angleško ime, tretja pa to potem prebrala – mi smo nato morali samo še dešifrirati kaj je sploh rekla in vsak je dobil kar je naročil! J No, vsaj računanje jim je šlo precej bolje kot Nepalcem – mogoče še predobro, saj sem, vsaj pri Kitajcih, dobil občutek, da te vedno hočejo nategnit.

Zvečer nas je šlo nekaj še na nočni sprehod gledat zvezde. Res jih je bilo ogromno v tisti kristalno jasni noči, ampak je bilo pa res grozno mraz, tako da smo se zelo hitro obrnili in šli v malo manj mrzle sobice…  

15. dan: Tingri – Shigatse

V Tingriju so imeli elektriko samo med 20-23h, tako da smo ob 5h zjutraj vstali v popolni temi in – če lahko tako rečem – tudi v popolnem mrazu! Čakalo nas je cca 3 ure nočne vožnje, tako da smo se dejansko samo prestavili iz postelj v jeepe in spali naprej. Iz Tingrija smo se odcepili z glavne ceste in se peljali po vedno slabši makadamski cesti, kjer so končno prišli do izraza terenci. Prav toplo pa tudi v avtu ni bilo, saj je imel naš šofer gretje na minimum – kar se je izkazalo za pametno, saj je pri vzponu čez nek prelaz en drug jeep zakuhal. Ampak ni panike, smo pač ustavili ob skoraj zamrznjenem potočku, potem so pa z lavorjem zajemali tisto ledeno vodo in polivali po motorju! Škoda, da nimam slike, saj se je kadilo kot v Londonu leta 1666!?! J

V prekrasnem jutru smo se tako pripeljali do samostana Rongbuk na 5100m, ki je najvišji naseljen samostan na svetu – hkrati pa ima prvovrsten pogled na Everest! Zraven samostana so tudi prenočišča, mi pa smo se tam ustavili na zajtrku. Le malo naprej se cesta konča v Everest base campu na cca 5300m. Tako smo se dejansko z jeepi pripeljali do base campa, kjer je severna  stena Everesta kot na dlani in celo ne zgleda posebno visok – vsaj dokler ne zveš, da je do tja še 80km!?! Razen tega pa ni base camp prav nič posebnega (pač izgovor za obiranje turistov), tako da smo se v roku pol ure odpravili nazaj do Rongbuka, kjer smo se še enkrat ustavili in se sprehodili okoli samostana.

Iz Rongbuka pa naprej po lepi dolini proti severo-vzhodu, skozi par malih vasic in čez prelaz Pang la (5298m). Takrat se je nad vrhovi začelo hitro oblačit, tako da sta se Lhotse in Makalu in ostala druščina videla samo delno, kljub temu pa je bil razgled dih jemajoč (ali je bila to višina?).

Na drugi strani prelaza smo kmalu prišli nazaj do glavne ceste in se usmerili naprej proti Lhasi. Spotoma smo prevozili še dva prelaza: Gyatso la (5248m) in Yulong la (4590m) potem pa popoldne že kar izmučeni prispeli v drugo največje mesto v Tibetu – Shigatse na 3950m.

Po parih dneh divjine in redkih malih vasic je bil kar šok, ko smo se naenkrat znašli v čisto modernem kitajskem (!) mestu. Dejstvo, da se že nekaj desetletij v večja mesta priseljuje ogromno Kitajcev je res zelo očitno, saj je občutek tam precej ne-tibetanski. Po drugi strani pa je vseeno res, da so mesta lepo urejena, čista in tudi prav prijetna.

Še bolj prijetno pa je bilo presenečenje, ko smo se nastanili v čisto pravem hotelu! Recepcija, jedilnica, v sobah pa udobne postelje in – kopalnica! Taka z umivalnikom, WC školjko in tušem! Vsekakor luksuz, ki v Tibetu ni ravno samoumeven. Ogrevanja sicer tudi tu ni, ampak temperature v sobah so bile neprimerno bolj prijazne, tako da smo lahko spali brez spalk.

Po večerji nas je šlo nekaj malo naokoli in ker je bilo tu ogromno Kitajcev, smo se namenili pogledat kitajske karaoke! J Prišli smo v ogromen lokal z odrom in plesiščem, kjer smo bili sodeč po čudnih pogledih edini turisti. Po mučnem pogajanju z natakarico smo dobili pivo v pločevinkah in 0,03l kozarčke!? (Aja, a je kdo opazil vojake v kotu lokala – in to ne v svojem prostem času!) Medtem se je na odru zvrstilo cel kup pevcev, ki so očitno znali vsa besedila na pamet in res kar dobro odpeli. Seveda same kitajske komade.

Mi smo pa hoteli tudi sami kaj zapet in smo šli v sosednji »lokal«, kjer so nas sprejeli v recepciji in nas je ena Kitajka peljala v zgornje nadstropje, po hodniku polnem zaprtih sob, ki je dajal vtis bordela. Tam so nas zaprli v privatno sobico s kavčem, TV-jem in lastnim WC-jem. Tako smo pač peli sami sebi, vsaj tistih nekaj angleških komadov, ki smo jih našli. Vmes je pa naša Kitajka vztrajno hodila noter, nam kar sama izbirala neke kitajske komade in nosila pijačo, zraven pa vsa zmedena gledala, ko smo jo odganjali in ji poskušali dopovedati, da ne bomo vsega spili… Skratka precej smešno. Potem pa super krepčilen spanec na udobnih posteljah v našem super hotelu. J  

16. dan: Shigatse – Gyantse

Ta dan je bil popolno nasprotje prejšnjim, saj smo se cel dan sprehajali po modernih mestih in turističnih samostanih. Zjutraj smo imeli najprej ogled ogromnega samostana Tashilhunpo v Shigatseju, ki je sedež Panchen Lam. Gre za pravo mesto v malem, včasih je v njem živelo okoli 4000 menihov, kar nekaj stavb (predvsem bivalni prostori) pa je bilo uničenih v t.i. kulturni revoluciji v 1960-ih. Danes pa je lepo urejen in tudi precej so obnavljali, kar je ob visoki vstopnini tudi edino pravilno!

Sicer pa sem bil na splošno v večini tibetanskih samostanov kar malce razočaran. Že res, da smo si ogledali večinoma najbolj znane, ampak sem kljub temu pričakoval malo več pobožnosti. Tako pa so povsod pobirali za njihove razmere res visoke vstopnine, notri so patruljirali zdolgočaseni menihi s telefoni in te opozarjali, da je prepovedano slikanje – razen, seveda, če mu plačaš 1€ za fotko! Poleg tega pa cel kup domačinov, ki so romali z vseh koncev in nosili razne darove; predvsem jakovo maslo za sveče in pa denar, ki so ga metali pod vsak kipec in sliko. Nekje smo celo videli meniha, ki je pred nami pometal (!) denar po tleh in ga tlačil v vrečo…

Po ogledu samostana smo se sprehodili po mestu in obiskali najprej majhno tibetansko tržnico, kjer so prodajali večinoma razne spominke in ročna dela. Potem pa čez cesto v labirint kitajske tržnice, kjer so prodajali vse! J

Čakalo nas je približno 3 ure vožnje do tretjega največjega mesta v Tibetu Gyantse na 4050m. Tam smo šli najprej v samostan Pachu, ki je spet celo mesto, znotraj pa stoji tudi največja stupa v Tibetu Kumbun. Ko smo obdelali samostan, smo se sprehodili skozi tibetansko četrt, kjer ljudje še vedno vztrajajo v starem načinu življenja, le nekaj ulic stran od mestnega vrveža. Štirje smo se v pomanjkanju rekreacije povzpeli še na trdnjavo nad mestom, ki pa je bila zaprta zaradi prenove (notri naj bi bil sicer muzej). Spali smo pa spet v hotelu in tako že skoraj pozabili na mrzle tibetanske noči…

17. dan: Gyantse – Lhasa

Po bolj umirjenem in »civiliziranem« dnevu smo imeli spet na sporedu daljšo vožnjo po čudoviti pokrajini proti glavnemu mestu Tibeta. Doline, kjer so zrasla večja mesta so bile že na pogled bolj rodovitne – čeprav konec oktobra že prav nič zelene. Ampak iz doline, kjer ležita Shigatse in Gyantse do doline, kjer leži Lhasa je še cel kup prelazov, ovinkov in vzdihov ob novih čudesih te čudne dežele…

Najprej čez prelaz Simu la (4330m), kjer smo se ustavili nad akumulacijskim jezerom neverjetno modre barve – v sredi so se še videli ostanki tibetanske vasice, ki so jo Kitajci žrtvovali v imenu razvoja. Tiste molilne zastavice, ki visijo vsepovsod in res lepo popestrijo barve so postale že rahlo nadležne – polno jih leži po tleh kot navadne umazane cunje, da se stalno spotikaš, pa res so povsod!

Naprej smo se peljali po prekrasni, raznoliki, a praktično neposeljeni pokrajini, se večkrat ustavili, fotkali, se čudili. Pa čez prelaz Karo la (5010m) in do enega največjih jezer v Tibetu – Yamdrok Tso na 4442m. Na splošno je bilo v drugem delu poti občutno več vode, jezer, jezerc in rek, medtem ko so bile prva dva dni ob poti samo manjše reke in potoki. Seveda ni presenetljivo, da na območju Tibeta izvira cel kup azijskih veletokov, ta dan smo se tudi vozili ob Brahmaputri.

Od jezera Yamdrok Tso pa še čez prelaz Khamba la (4900m) in potem spust v široko dolino po kateri smo se pozno popoldne pripeljali v glavno mesto Lhasa na 3500m. Mesto ima cca 250.000 prebivalcev in je res živahno, glasno, prometno in pisano. Mi smo se nastanili v Flora hotelu v ožjem središču (dejansko zraven džamije!?!), kjer smo se po dolgem času ustalili za cele 3 dni. Tu smo se tudi poslovili od naših jeepov in s tem tudi zaključili potovanje po cesti prijateljstva. Vodič Jigmi pa je bil še vse dni blizu in se nam je parkrat spet pridružil (in še naprej razlagal o vseh mogočih budah, Pančen Lamah, Dalaj Lamah in ostalih…).

Zvečer smo se sprehodili skozi center in šli na res okusno večerjo v eno izmed številnih restavracij. Kljub temu, da sta bili tudi Shigatse in Gyantse dokaj veliki mesti, pa je bil občutek v Lhasi vseeno dosti bolj metropolitanski. Tu so bile ulice tudi zvečer precej živahne, več je bilo turistov in pa predvsem raznih trgovinic in restavracij. Ampak čeprav smo se v Lhasi ustalili za par dni, nas je takoj naslednji dan že čakal celodnevni izlet, zato smo šli utrujeni po dolgi vožnji kar zgodaj spat.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.