Nepal, država na južnih obronkih centralne Himalaje, je ukleščen med Indijo in Kitajsko, tako da se zdi prav majhen in nepomemben. Pa vendar ima površine za cca 7 Slovenij in skoraj 30 mio prebivalcev. Na geografski širini podobni kot npr. Egipt ima tudi izredno raznoliko pokrajino: od tropskih gozdov in rodovitnih dolin na jugu, samo 60m nad morjem do najvišjih vrhov sveta na severu. V Nepalu leži kar 8 od desetih najvišjih gora.

Čuti se močan vpliv Indije – čeprav tam še nisem bil, se mi je marsikaj, od ljudi do hrane, zdelo zelo podobno moji predstavi o Indiji. Velika večina Nepalcev je hindujcev, zanimivo pa je, da mnogi niti ne ločijo hinduizma in budizma zato sledijo kar obojim načelom in obredom. Ljudje so precej revni, samo približno polovica je pismenih; po drugi strani pa so vsi neverjetno prijazni in ustrežljivi – pa vsi znajo angleško!

Turizem je zelo razvit (Nepal je le rojstni kraj trekinga!), prenočišč je povsod dovolj, cene so smešno nizke (razen piva, ki stane 3€!?!). Se pa opazi kar precejšna razlika v standardu – ljudje v odročnih vasicah sredi Himalaje živijo dosti bolje kot tisti v mestih, saj jim neskončne trume turistov prinašajo za njihove razmere zelo dober dobiček; poklic nosača je verjetno najbolj dobičkonosen v Nepalu. Seveda pa turizem prinaša tudi slabe posledice, ampak to je že druga tema…

1.&2. dan: Ljubljana – Katmandu

Po par divjih tednih v službi je končno prišel datum odhoda! V skupini nas je bilo 17 plus vodič Jan. Zbrali smo se v petek ob 16h na Brniku in poleteli najprej proti Frankfurtu. Po parih urah čakanja smo se vkrcali na Qatar airways do Dohe, kjer smo bili kar 8 ur zaprti na letališču – lepo ampak nič kaj posebno veliko in zanimivo… Seveda že gradijo novo ogromno letališče, saj Qatar airways leti že na vse konce sveta in je Doha pomembno križišče. Smo pa dobili zastonj zajtrk in kosilo – tudi na vseh letih se je Qatar airways izkazal za vrhunsko, res smo dobro in veliko jedli. Še posebej na letu do Katmanduja, kjer smo trije sedeli v 1. razredu, ker je bil avion tako zaseden! Šampanjček, prigrizki, osebna stevardesa in pa izbran jedilnik, na katerem sem za večino jedi prvič slišal! J

Nepal ima prav svoj časovni pas in je samo 3:45h pred Slovenijo (poleti, ko imamo mi zamaknjeno uro, pozimi pa 4:45h). V Katmandu smo tako prileteli v soboto ob 22:30 in tam nas je čakal bus do našega hostla Holy lodge v turističnem predelu mesta Thamel. Gre za labirint malih uličic, ki pa so bile ponoči že bolj kot ne prazne. V hostlu kljub rezervaciji niso imeli dovolj sob in so nas razdelili še v dva sosednja, z obljubo, da bomo naslednji dan pa vsi skupaj…

3. dan: Katmandu

Po krepčilnem spancu v dokaj prijetnih sobah, nas je končno čakalo odkrivanje lepot prestolnice Nepala. No, najprej zajtrk, kjer smo skoraj celo uro izpolnjevali obrazce za kitajske vize!? Zahtevajo res ogromno nekih podatkov, potem pa traja vsaj 1 teden, da vizo tudi izdajo.

V tem času je tudi Thamel že oživel in na ulicah nas je pričakal prvi kulturni šok. Nešteto trgovinic in lokalčkov, vse pisano in okrašeno, ulice pa polne ljudi in predvsem motoristov, ki spretno vijugajo vsepovsod. Izven Thamela pa vse skupaj postane še bolj kaotično, ko pridejo v igro še avtomobili, kamioni, busi in – krave! Semaforjev in voznih pasov seveda ni, vozijo vsi povprek, trobijo neprestano, ampak vse skupaj kar nekako deluje… Ceste so sicer katastrofalne (če sploh so!), električna napeljava po drogovih je nepregleden preplet žic (ni čudno, da so izpadi tam vsakdanji), hiše so zgrajene brez vsakršnega reda, večina jih je vedno v gradnji – pač sproti dograjujejo, kjer se le da.

Vse to je sicer res zanimivo in zabavno, malo manj prijetne so pa smeti. Po ulicah ležijo ogromni kupi, predvsem pa je grozno ob in v vodi – vse reke so polne plastike, bregovi so prava smetišča. Še javni vodnjaki so grozni: eni točijo vodo, drugi se tam umivajo, tretji perejo (in sušijo!) perilo… Skratka edina varianta je ustekleničena voda, kje pa te plastenke končajo je pa že drugo vprašanje.

Večji del dneva smo se tako sprehajali po mestu, se prebijali čez gnečo (jaz sem bil kmalu zadolžen za zadnjo stražo, da ne bi koga zgubili v tistem kaosu) in kar s težavo požirali vse utrinke, posebnosti in nenavadnosti ob poti. Najprej smo šli na Durbar square (lahko bi prevedli palačni trg), se sprehodili po Freak street (ki je danes samo še ideja nekdanje hipijevske četrti) in se otepali prodajalcev spominkov.

Potem smo šli peš malo ven iz centra, kjer je bilo samo še bolj umazano, in prišli do parka pod opičjim templjem Swayambunath. Tempelj z ogromno stupo je na vrhu hriba, vse naokoli pa skačejo opice in čakajo na priložnost, da kaj ukradejo ali pa samo kako ušpičijo. J Z vrha se tudi lepo vidi mesto, do Himalaje pa ne, ker je bilo precej motno ozračje (mislim, da je bilo blizu 30°C).

Od Swayambunatha smo se s taxiji zapeljali na drugo stran mesta do ene največjih stup Boudhanath. Obe stupi sta res ogromni, z očmi Bude, ki vidi vse, obe sta pa tudi pod Unescovo zaščito. Še ena adrenalinska vožnja s taxijem do hostla, kjer so nas skoraj spet razdelili k sosedom, ampak smo si le izborili sobe, da smo bili vsi v istem hostlu.

Zvečer nas je Shappa častila tradicionalno večerjo s plesom v nekem precej nobel hotelu. Lepo in okusno. Po večerji smo zavili še v bližnji pub Tom&Jerry, ki pa je kmalu po polnoči zamrl in tudi ulice Thamela so že kmalu spale.

4. dan: Katmandu – Bhaktapur

Ta dan smo se naučili, da si je treba za obroke v gostilnah v Nepalu vzeti veliko časa! Nepalci so res neverjetno prijazni in ustrežljivi, ampak precej nerodni in nesposobni kar se tiče strežbe (da sploh ne govorim o računanju!!). Na večerjo smo kdaj čakali tudi več kot 1 uro, potem ti pa prinesejo juho in glavno jed hkrati!? Matematika tudi ni njihova blesteča točka – tudi za 120+45 rabijo kalkulator. Dejstvo, da so cene na menijih brez davka (13%) in brez postrežbe (10%) vse skupaj še malo bolj zakomplicira… V hostlih smo zato ponavadi že vnaprej napisali kaj bo kdo jedel in pač prišli ob določeni uri – tako smo čakali samo pol ure! J Hitro smo se navadili, da smo poleg naročil pisali tudi cene in kar sami sešteli, ker je šlo dosti hitreje.

Tudi ta dan je trajalo celo večnost, da smo dobili zajtrk (bananine palačinke s čokolado, zraven pa pečen krompir s čebulo – in prelit s čokolado!?), na hitro pojedli in šibali na bus, ki nas je odpeljal do templja Pashupatinath ob reki Bagmati. Gre za najsvetejši hindujski tempelj na svetu posvečen Šivi. Cel kompleks je tudi pod Unescom, kot neverniki pa nismo imeli dostopa do vseh delov templja. Ob reki sicer sežigajo mrtve in njihov pepel stresajo v vodo, na drugi strani se umivajo, smeti je pa itak vse polno. Sicer pa lepo.

Potem pa spet na bus in smo se zapeljali kako uro iz Katmanduja do mesta Bhaktapur. Skupaj z mestom Patan so tvorili tri glavne mestne državice, danes pa je Patan že del Katmanduja. Mesto Bhaktapur pa je celo pod Unescom in je temu primerno precej bolj urejeno in čisto! No, tudi vstopnina je kar $15!!? Potem pa nazaj v Katmandu na večerjo in spat, ker nas je drug dan čakalo precej vožnje.