Inverzija je res super zadeva – če si na pravi strani! Pa sem si privoščil nedeljski pobeg na sonce, tokrat v daljno in odročno dolino Dunje.

Že kar nekaj časa sem imel ugledano to izhodišče, saj vsi hvalijo kot krasno in samotno dolino, ampak sem kar odlašal, ker je res daleč… No, prejšnji teden je bil v Planinskem vestniku ravno članek o Naborjetskih gorah pa me je spet premamilo! Gre za kratek ampak strm greben med Kanalsko dolino in Dunjo, kjer je pravo razkošje razgledov in zanimivh poti. Med vojno so na grebenu zgradili cel kup poti, predorov, objektov – saj je od zgoraj idealen položaj za obvladovanje Kanalske doline, ki je še danes pomemben prometni koridor (Trbiž – Videm).

Dolina reke Dunje je stisnjena globoko med grebenom Naborjetskih gora na severu in prepadnimi stenami zahodnih Julijcev na jugu – na koncu doline pa kraljuje Montaž in izvablja poglede na vsakem koraku. Dolina je zalo redko poseljena, samo par malih vasic, ali bolje zaselkov, cesta pa pelje vse do sedla Rudni vrh, kjer se odpre pogled v Zajzero. Že sama vožnja po tej cesti je doživetje in kar težko je hkrati gledat na cesto in spremljat poglede, ki se odpirajo za vsakim ovinkom (ovinkov je pa, seveda, kar precej!).

Šel sem po poti št. 605 do sedla Čanalut (1830m), od tam pa najprej proti zahodu do bivaka Armando Bernardinis (1970m). Velik, ampak niti ne posebno udoben bivak, ki ima sicer fenomenalno lokacijo. Nad bivakom se dvigata Dve Špici, nižja vzhodna je Vrh nad Cijanerico (2008m) in je samo par minut vzpona od bivaka (sicer brezpotje). Markirana pot pa zavije okoli po severni strani, skozi tunel (cca 70m) in na sedlo med obema špicama. Tam so med vojno izklesali poličko v južno steno druge špice, tako da pot preči vse naokoli in se vzpne na vrh od zahoda (Veliki vrh 2046m). Občasno prepadno in v slabem stanju, ampak kjer je treba so zajle v uporabnem stanju.

Potem pa nazaj preko sedla Čanalut in na pot. št. 649, ki preči na južna pobočja Piparjev. Pot pelje samo na zadnjega v vrsti, zato sem zavil na greben in šel po vrhu preko Malega (2004m) in Srednjega (2046m) spet na markirano pot na Visoki Pipar (2069m). Pot naprej proti Poldašnji špici je pa že nekaj časa zaprta (tam je res grozno krušljivo!), ampak tam sem itak že bil (tule), tako da je bilo več kot dovolj za kratek dan!

S Piparja pa torej po poti št. 648 nazaj v dolino – ta pot pripelje malo višje od izhodišča, zato je treba še nazaj po cesti. No, večji del se da posekat po bližnjicah tako da res hitro mine. Pa tudi ko sem prišel dol, sem se še malo vozil po dolini in izkoristil cel dan – ob pogledu na Montaž v zahajajočem soncu se namreč res nikamor ne mudi!

Naslednjič bo odločitev za tako dolgo vožnjo definitivno lažja! 🙂