Letošnjo najbolj slikovito soboto smo z Marušo in Nežico izkoristili za razgledni pohod visoko nad Zajzero in Dunjo. Naborjetske gore so v tem času nadvse privlačne: sončna južna pobočja, polna jesenske barvitosti, razgledni vrhovi in (večinoma) udobne poti.

Začeli smo v Zajzeri, ker je precej bližje kot lepa, a odročna Dunja. Mimo koče Grego, na sedlo Rudni vrh in do bivaka Gemona pod Poldašnjo špico. Na vrh tokrat nismo šli, čeprav je blizu, ampak smo se usmerili po obnovljeni poti 649, ki preči malo pod grebenom proti zahodu. Prvi del poti je prav uživaški ob lepih razgledih, nato pa se za nekim ovinkom znajdeš pred povsem drugačnim prizorom – divji skalnati greben, pod njim pa ogromno melišče, ki priča o krušljivosti. Prečenje in bolj strm vzpon na Visoki Pipar je manj prijetno, a pot je lepo obnovljena in normalno prehodna.

S Piparja se odpre pogled daleč proti zahodu. Nadaljevali smo pod Srednjim in Nizkim Piparjem (ob prejšnjem obisku z druge strani sem prehodil tudi greben, ki pa je precej krušljiv) in se precej spustili na sedlo Čanalut, od tam pa spet navzgor mimo še enega bivaka s fantastično lokacijo, Bernardinis. Pot nadaljuje po severni strani prve špice (Vrh nad Cijanerico), skozi tunel, na škrbino in po vklesani polički v južni steni ter z zahoda na drugo špico – Veliki vrh.

Tam smo si privoščili dolg odmor, potem pa nazaj do sedla Čanalut in po poti 648 v Dunjo, od koder je le kratek sprehod do sedla Rudni vrh in mimo koče nazaj v Zajzero. Lep krog, vreden ponovitve.