Že nekaj časa smo imeli z Jerotom in Živo plan splezat to zloglasno ferato Via della Vita pod Vevnico. Pred kakšnim tednom so pot obnovili, tako da so vsa ključna mesta dobro zavarovana – pa še vedno je zadeva kar divja! Gre res za ferato v pravem pomenu besede, kakršnih v Sloveniji ni.

Izhodišče je pri zgornjem Belopeškem jezeru (929m) pod mogočnimi stenami, ki se vlečejo od Mangarta do Ponce. Od jezera gre pot bolj kot ne naravnost proti jugu vse do stene, kjer se vzpne na sedlo Rob nad Zagačami med Vevnico in Koritniškim Malim Mangartom. Ferata je res zelo izpostavljena in na trenutke zelo zahtevna. Problem je tudi, ker je bilo kar precej ljudi in je treba res pazit zaradi proženja kamnov!

Na sedlu stoji, nekdaj Trbiški, danes imenovan Bivak Alberto Busettini (2149m) in tam smo imeli končno malo oddiha. Prav veliko prostora pa ni, ker je na vse strani precej prepadno in tudi od tam naprej ni lahkih prehodov… Za povratek nazaj na izhodišče je možnost po grebenu do Ponce ali pa na drugo stran do Mangarta, obe varianti sta dolgi in zahtevni.

Ker se je že začelo oblačit, smo izkoristili ponujeno možnost sestopa v Loško Koritnico. Živo sva zaupala enim primorcem, ki so sestopili od bivaka takoj v dolino in šli naokrog po avto. Medtem pa sva z Jerotom naredila ovinek čez Koritniški Mali Mangart (2393m), da sva prišla vsaj na en vrh in zadovoljila najina moška ega 😉

Od bivaka kar naravnost gor, po brezpotju, na najzahtevnejšem delu pod vrhom pa je tudi zajla. Tisti kamin se nama je zdel celo še težji od ferate, tako da sva se še kar lepo natelovadila! Na vrhu sva imela še sonce, ampak bolj malo razgleda. Naprej po grebenu do Hude škrbine (kar primerno ime!!), kjer sva prišla do markirane poti iz Loške Koritnice proti Mangartu. Po poti sva se še spustila daleč daleč v dolino, kjer naju je že čakala Živa. Ravno prav – ko smo se vsedli v avto, je začel dež…

Zdaj bo pa menda res konec poletja, ki ga že tako obljubljam! 😉 In z veseljem pričakujemo jesen…