Iz zime v pomlad v nekaj dneh. Vsaj sonca imamo v obilju, da o razgledih ne govorim (če odmislimo praznično sredo, ko nas je do vrha prehitela megla …). V petek so odprli cesto čez Vršič in tik pred prvim kolesarjem (!) sva se sredi dneva pripeljala na neobičajno samoten prelaz. Na soncu nama je bilo kmalu toplo, kar pa je trajalo le, dokler naju ni višje hladil leden veter. Za malo popestritve sva zavila desno: v Butinarjevi so bile sledi, proti Pripravniški in Župančičevi pa ne. Kljub temu sva se odločila za slednjo. Spodaj bolj naporno v nepredelanem snegu, že v prvem skoku je bilo trdo, v prečki potem večinoma trdo z odseki skorje, tako da sva malo vijugala glede na podlago. V zgornji strmini trdo in stare sledi, snega ni ravno v izobilju, a vseeno brez težav do vrha.

Kljub izredno čistemu ozračju in daljnosežnim razgledom naju je mraz hitro pregnal navzdol. Ko bi ne bilo tako mrzlo, bi bila tudi smuka bolj udobna, tako pa je bilo precej trdo. Vseeno sva nadaljevala v Drevesnico, kjer je bilo zaradi pozne ure ravno tako trdo, snega pa tudi tu ni veliko. Nekaj časa bo še smučljivo. Tudi na vzponu nazaj do prelaza naju je zeblo, zato sva se hitro spakirala in pobegnila na toplo. Kljub slabšim razmeram lepo izkoriščen krasen dan.

V soboto je bilo vreme lepše od napovedi, zato smo se odpravili na Stol, ki smo si ga v zadnjih dneh ogledovali vsakič med vožnjo. Glede na prihajajočo odjugo morda skrajni čas. Pripeljali smo se do Žage v Završnici, naprej po lepo zasneženi cesti, nato pa pri Tinčkovi koči skozi strm gozd navzgor. Vzpon je bil že tam kar naporen, nad gozdom pa smo nataknili srenače, saj je bilo vse do vrha zelo trdo. Poleg tega nas je začel mraziti veter in olajšanje je prišlo šele na sedlu in na vrhu, kjer smo uživali v toplem soncu in brezvetrju. No, smučarska tura na Stol je vsekakor klasika in ves trud je bogato poplačan.

Z vrha je komaj še zvezno, takoj pod sedlom pa je seveda drug svet. Vse do dna krnice je bilo trdo, vendar je šlo v suhem snegu prav v redu. Okoli roba pomrznjeno, nato pa lepo zmehčano vse do gozda. V gozdu tudi mehko, občasno že preveč, tako da je bilo malo bolj naporno, snega pa je bilo še dovolj do avta, ki nas je čakal na toplem soncu, da smo se končno spet lahko v miru pospravili.

V nedeljo nas je bolj oblačno jutro pregnalo na zahod, kjer se je že jasnilo. Sprva smo ciljali na Škrbino v Krajni dol, a nas je gneča na prelazu odvrnila, zato smo se zapeljali malo nižje. Na Škrbini prednje Špranje že dolgo nismo bili, poleg tega je bilo tam precej manj obiska. Spodaj se res nekoliko vleče po cesti, a na Viški planini se odpre tako krasen razgled, da to v trenutku pozabiš. Za razliko od prejšnjih dni je bil vzpon precej udoben v zmehčanem snegu – pa vseeno malce naporen v žgočem soncu. No, namesto, da bi zaključili na sončnem robu kotanje, smo šli vse do škrbine v mrzli senci, da smo pokukali v Zajzero.

Tam smo se hitro oblekli in odsmučali, zgoraj v trdem, nato pa po lepo mehkem snegu v dolgem žlebu, ki pada skoraj do planine. Planina se je kopala v soncu, zato smo našli košček trave in malo poležali pred spustom po cesti, ki je še zvezno zasnežena, a najbrž ne bo preživela odjuge.