Sončni dnevi vztrajajo in vikend smo seveda izkoristili. Vendar suho, toplo in vetrovno vreme vztrajno slabša smučarske razmere, zato izbira ciljev ni bila najlažja. V soboto smo se ob napovedanem viharnem vetru in delno oblačnem nebu odpravili v Zajzero – tam ni bilo niti oblakov, še manj pa vetra. Tudi visoka temperatura je bila neobičajna v tej sicer mrzli dolini. No, pritoževali se nismo, pogrešali smo le sonce, ki pa ga v skriti Žabniški krnici seveda ni pričakovati.

Prvi del poti je bolj položen, nato se nenadoma postavi zelo pokonci in vzpon skozi strm gozd je vedno kar naporen. Pri koči je trud poplačan, ko vstopimo v divji ambient te veličastne krnice, tam na koncu pa se pokaže škrbina Velikega Nabojsa, pod katero se razprostira lepo smučišče. Pri koči smo srečali tri, ki so že smučali, nato smo imeli celo dolino le zase. Vzpon je bil zaradi zdrsavanja na od vetra zbitem snegu tudi tu naporen. Na škrbini tako kot nižje brez vetra, da smo si lahko privoščili nekaj počitka.

Smuka do koče prav super po suhem zbitem snegu. Pod kočo smo zavili levo strmo navzdol do potoka. Letos vseeno ni prav veliko snega, tako da sta spust in prečkanje potoka malce manj ugodna, čez brv smo šli zato raje peš. Sledi prečenje v levo, dokler se ne odpre lepo pobočje, kjer je bil še suh sneg, skorajda pršič. Namesto prečkanja struge do ceste, smo tokrat smučali kar po strugi navzdol, dokler ni bilo zaradi pomanjkanja snega in čedalje več balvanov bolje na levi breg in skozi gozd nad strugo. Večkrat je bilo treba nekaj metrov poštamfati preden smo prišli do označene poti in ob njej navzdol do tekaške steze na dnu doline. Kljub pomanjkanju sonca in nekaj gozdarjenja spodaj smo bili na koncu nadvse zadovoljni z opravljenim.

V nedeljo smo se zapeljali v Poden, kjer je snega precej več kot v zahodnih Julijcih – precej več je bilo tudi obiskovalcev. In še temperatura je bila občutno nižja, zato smo kar hitro zakorakali proti zatrepu doline, kjer je seveda tudi globoka senca. Vendar smo na sedlu le pogledali na sončno stran, s smučmi smo se povzpeli vse do vršnega grebena in peš v minuti dosegli križ na vrhu.

Ta dan se je veter že umiril in na soncu je bilo čisto prijetno, kljub mrazu, predvsem je bilo ozračje izredno čisto in razgledi fantastični. Zgornja južna stran je bila trda in razrita, pod sedlom pa se je dalo povezati pasove gladkega zbitega snega, kjer je šlo prav lepo. V spodnji tretjini je bila podlaga precej mešana in skorjasta, zato smo bili veseli utrjene poti skozi gozd do tekaške steze in po njej do izhodišča. Ni kaj, v Podnu je vedno lepo, čeprav je tura dokaj kratka – pač nedeljska.