Poletja v hribih je konec – to se še posebno občuti v senci mogočneža kot je Prisank. Po drugi strani ostaja še nekaj poletne gneče, k sreči tokrat povsem znosne. Seveda je visoko izhodišče kot nalašč za dopoldansko turo, ko se obetajo popoldanske plohe; vzpon po Kopiščarjevi poti skozi okno na razgledni greben pa je gotovo eden lepših daleč naokoli.

Namenoma nisva pretiravala z zgodnjo uro, saj sva že tako večji del vzpona hodila v senci. Strma pot, izpostavljene prečnice in previsni kamini so naju kljub temu ogreli že preden sva skozi velikansko okno izstopila na sončen greben. Visoki greben v osrčju Julijcev je zagotovilo razglednega doživetja vse do prostornega vrha. Sestopila sva na jug in postopoma prišla v toplejši in bolj prijazen svet ter opravila lep (pol)krog okoli tega skalnega velikana. Za pravi krog, ki odkrije goro v vsem njenem veličastju pa bo treba ob stabilnem vremenu spet kdaj nadaljevati po Jubilejni poti. Včasih se mi zdi, da sem kar naprej po istih hribih, potem se pa vsakič znova zavem, da že predolgo nisem bil tam …