Großarltal 5.-8.2.2022

Podaljšani vikend smo izkoristili za kratek dopust na severni strani Alp, kjer je trenutno drug letni čas kot pri nas na jugu. Januarja smo prvič smučali v dolini Großarl, zdaj pa smo se, po dveh tednih obilnega sneženja, namenili odkrivat smučarske cilje, ki jih tu ne manjka. Pričakovanja so bila visoka, dejanske razmere ne vedno obetavne, a izkupiček vsekakor več kot odličen.

Sobota: Nebeleck (rama cca 2100 m) in Loosbühel 2043 m

V soboto se nam ni mudilo, saj je ponoči še rahlo snežilo, ko smo prispeli na izhodišče, pa se je ravno začelo jasniti in kaj kmalu je nastal čudovit zimski dan. Prva tura je bila namenjena predvsem spoznavanju razmer, ki so bile zaradi obilice snega in močnega vetra precej nepredvidljive. Kljub temu smo že vnaprej vedeli, da bo zgolj vzpon na Loosbühel premalo za tako lep dan. Žal se nismo dovolj poglobili v načrtovanje, večina drugih je namreč opravila lepo krožno turo: parkirišče – Filzmoosalm – Filzmooshörndl – spust nazaj na planino in prečenje na Loosbühel ter spust mimo koče na Loosbühelalm in nazaj na izhodišče. Sodeč po videnem zelo priporočljiva tura, ki pa je tudi precej obljudena.

No, mi smo se povzpeli do planine Loosbühelalm (1767 m), kjer je tudi odprta koča, in na greben pod Herrenköpfl. Na širokem grebenu smo imeli dober pregled nad okoliškimi vrhovi, do takrat se je že povsem zjasnilo in je bilo pohajanje prav uživaško, kljub na trenutke zoprnemu vetru. Nekaj časa smo hodili in iskali možnosti spusta, enkrat celo že poskusili in se rajši premislili. Na koncu smo se odločili za vzpon po grebenu sosednjega vrha Nebeleck, s tem da smo zaključili na rami malo pod vrhom, ki je bil spihan skoraj do golega. Od tam smo končno odsmučali v krasnih razmerah in nadaljevali še nekaj časa po dolini proti Maureckalm. Prav do planine nismo šli, saj je postalo preveč položno in smo se povzpeli nazaj do sedla in na Loosbühel, s katerega so do takrat že številni smučali. Kljub temu smo malo bolj na desni našli še obilje pršiča in prileteli naravnost na kočo, kjer smo si seveda privoščili okrepčilo. Tudi spust do parkirišča je bil nad pričakovanji, čeprav je bilo že bolj zvoženo. Na koncu smo bili torej prav zadovoljni s prvim dnem.

Nedelja: Spielkogel 2x (2144 m) in skoraj Karkogel (cca 2000 m)

Tudi drugi dan se ni izšel po načrtih, a tokrat si tako dobre ture niti ne bi mogli zamisliti. Zapeljali smo se na že znano izhodišče pri kmetiji na cca 1180 metrih, od koder smo šli januarja nenačrtovano na Karkogel (sploh nam kar pogosto uspe po pomoti najti zelo lepe ture). Sprva po isti poti do Hirschgrubenalm (1567 m), nato pa prečno skozi gozd do planine Aschlreitalm (1786 m) v sosednji dolini na vzhodni strani Karkogla.

Tam se nam je kar smejalo ob pogledu na široko dolino in pred nami prva obiskovalca, ki sta gazila v deviški belini. Mi smo se tako udobno povzpeli za njima na Spielkogel, kjer smo izvedeli, da sta domačina in ju še malce zaslišali o drugih turah v okolici. Na vrhu smo uživali v razgledih, saj se je veter ta dan že umiril. Vseeno je v prejšnjih dneh preoblikoval podlago in tudi tu je bil sneg malce zbit, kar pa se je izkazalo za zelo dobro: smuka je bila namreč tako fantastična, da smo se zakadili do planine in kar nadaljevali po nedotaknjenih širjavah vse do roba gozda na cca 1500 m. Hitro smo se strinjali, da je takšen spust vreden ponovitve, čeprav nas je čakalo nekaj gaženja do planine in po že narejeni smučini spet na vrh.

Tudi drugi spust ni razočaral, tokrat smo na planini zavili v gozd in prečili nazaj do razcepa, kjer smo spet nalepili pse in se povzpeli še na Karkogel. Do takrat se je že pooblačilo in tudi smer direktno z vrha je bila že dokaj zvožena (pa seveda smo bili že malce utrujeni). Zato smo zaključili na vzpetini malo pod vrhom in odsmučali po lepih nedotaknjenih terenih in ob robu gozda, le spodaj smo zašli v bolj strm in strnjen gozd, kjer pa ob obilici snega tudi ni bilo večjih težav. Za konec smo bili vseeno veseli ceste, po kateri smo se lahko le še udobno spustili do izhodišča.

Ponedeljek: Panoramabahn 1850 m

Po dolgi in naporni turi prejšnji dan smo bili veseli slabega vremena, da smo celo dopoldne počivali. Sredi dneva smo kljub močnemu sneženju in vetru šli na sprehod, ki se je izkazal za kar solidno turo. Zapeljali smo se v kraj Großarl (900 m), kjer je tudi smučišče. Mi pa smo se namenili do zgornje postaje gondole z zadnje strani, kjer je prav lep vzpon sprva po kolovozu skozi gozd in višje po travnikih na grebenu, ki pripelje naravnost do terase gostilne z obljubljeno panoramo. No, razgleda ta dan seveda ni bilo in v tako neprijaznem vremenu smo se hitro zatekli na toplo. Vzpon je kar dolg, sploh ker je bila v zgornjem delu gaz povsem zasuta. Spust po isti smeri je verjetno tudi lep, mi smo raje odsmučali po progi, ki je bila itak skoraj prazna, smuka pa prav super. Slik iz očitnih razlogov ni.

Torek: Kreuzeck 2204 m in Schattleitenkopf 2013 m

Snežilo je še velik del noči, zato smo si za zadnji dan izbrali še eno lažjo turo, ki ni izpostavljena plazovom. Ker je bilo izhodišče na Halmoosalm (1300 m) tik nad našim apartmajem, smo bili tam prvi in nas je čakalo gaženje v zimski idili. Pot preči skozi gozd na Karteisalm (1661 m) in še naprej okoli roba do doline, nad katero se dvigajo grebeni in prav na koncu doline manj izraziti, a najvišji vrh Kreuzeck.

Med vzponom nismo bili najbolj navdušeni nad izbiro, saj je spodnji del smučarsko manj zanimiv, zgoraj pa so pobočja dokaj položna in grebeni spihani. Povrhu se tudi vreme ni popravilo, čeprav se je vmes že kazalo sonce, na koncu pa smo vrh dosegli v difuzni svetlobi in močnem vetru. Kar hitro smo se napravili in odsmučali. Zgoraj spihano in trdo, nižje pa vendarle prav v redu v globokem pršiču.

Ker je kmalu postalo preveč položno za tako količino snega, smo se povzpeli še na Schattleitenkopf, stranski vrh v grebenu, ki se je izkazal za zadetek v polno. Nebo se je začelo jasniti, vidljivost se je izboljšala, mi pa smo odsmučali po grebenu na zahod do koče na robu gozda. Od tam smo nadaljevali v isti smeri skozi lep gozd in kakih 150 metrov nižje dosegli slepi krak gozdne ceste. Po njej kratko v levo do poseke, ki se izteče na cesti tik nad izhodiščem. Smuka je bila torej enkratna vse od vrha pa do dna! Saj pravim, da nam včasih uspe takole bolj po pomoti odkriti prav krasne ture.

Mini dopust smo tako nadvse uspešno zaključili in gotovo se v to malce odročno dolino še kdaj vrnemo.

2 razmišljanji o “Großarltal 5.-8.2.2022

  1. Status_connected

    Primož,
    Na Nebeleck se naj bi prišlo tudi iz konca doline Kleinarl in se smuča SZ nazaj preko Maureckalma. Ne vem pa ali je ta tura obljudena in v kakšnih razmerah je še varna. Ali je kdo prišel s te strani oz. so bile vidne sledi?
    Ali je pri turi na Spielkogel možen spust do izhodišča brez dodatnega vzpona?
    Lp Tebi in ostalim “dip pauder hanterjem”

    1. Ja, mi smo z Nebelecka smučali proti Maureckalmu, dolina je dokaj široka in položna, ni pa noben drug tam hodil…
      S Spielkogla pa imaš dve varianti: lahko prečiš skozi gozd nazaj na Hirschgrubenalm (ni nič vzpona, ampak tudi bolj malo smučanja), še bolje je od Aschlreitalm po desni strani grabna do lovske koče, nižje rahlo levo do gozda in bi moral spodaj priti na cesto, ki pelje prečno nazaj do izhodišča. Tudi lokalca pred nami sta šla tam, tako da verjetno gre.

Odgovorite Primož Blaha Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.