Pred petimi leti sva z Maretom to smer že splezala – v megli. Takrat sem rekel, da z veseljem ponovim turo v lepšem vremenu in tako sva se tokrat z Džanijem odpravila v Vrata, kjer sva komaj stisnila najin košček pločevine na sicer velikem parkirišču. Na okoli 1400 m sva prebila oblačni pokrov in se znašla na oni strani nebes, kjer naju je pozdravilo prijetno jesensko sonce in znani očaki, ki jih vedno rad obiskujem.

Namenila sva se v smer Južni greben Škrlatice (IV-/III, 350 m), ki je, podobno kot Bučer-Kristan v Malem Oltarju, kjer sva bila nedavno, le krajši del celotne ture. Vendar, spet podobno kot v Malem Oltarju, je skala v južni steni Škrlatice pravo nasprotje podrtiji vse naokoli. Kot je znano, smer kljub imenu ni prav nič grebenska – kvečjemu obratno, saj se večji del dviga stisnjena med atraktivne trebuhe, previse in gladke stene. Okolje je torej nadvse slikovito in plezanje v pretežno zelo kompaktni skali uživaško. Čeprav nama je sem pa tja ušla tudi kakšna manj prijazna beseda, ko sva se tlačila skozi ozke kamine – toliko o grebenskem plezanju.

Dostop je dolg, vendar nadvse udoben po markirani poti, ki se povsem približa steni. Prehodi v smeri so precej logični in dokaj hitro sva napredovala. Vmes so se oblaki iz doline dvignili in naju spet objeli, a sva se kmalu še drugič prebila nad njih. V zgornjem delu se svet bolj odpre in sva vsak po svoje iskala prehode v lažjem, a tudi bolj krušljivem terenu, nato pa že kmalu za robom dosegla markirano pot.

Še kratek vzpon do vrha, kjer sva si privoščila malico z razgledom in opazovala grozeče oblake z zahoda, ki so požirali tudi najvišje vrhove. Zato se nisva dolgo zadrževala in še v soncu sestopila zgornji del, nato pa sva se na meliščih potopila v meglo. Slike se tam končajo, kot da je ture že konec, a do doline je še daleč. Vseeno sva se hitro spustila in nedolgo zatem že uživala na sončni terasi, medtem ko so bili hribi že povsem zagrnjeni v sivo gmoto oblakov.