Reichenspitze 3303m, 27.-28.6.2021

Vsake toliko je treba malce zamenjati okolje, zato sem se hitro odzval Mihovemu vabilu na izlet v Zillertalske Alpe. Cilj je bil Reichenspitze (3303 m), atraktivna špica, ki je tudi najvišji vrh istoimenske skupine. Gre za skupino na skrajnem vzhodu Zillertalskih Alp, tako rekoč na meji z Visokimi Turami. Do tja je po svoje dokaj blizu, a vendar dokaj daleč, tako da so mi bili ti kraji do zdaj še povsem nepoznani. Seveda si tudi zdaj nisem niti približno zapomnil vseh okoliških vrhov in možnih tur (tako letnih kot smučarskih); važen je prvi korak za zavedanje, da so tam neki hribi, ko iščeš ideje …

Izhodišče za vzpon je globoko v dolini Zillergrund: na 1450 m je rampa, asfaltirana cesta pa se nadaljuje strmo navzgor vse do jezera za visokim jezom na okoli 1900 m. Zaradi udobne ceste sva ta del vzpona opravila s kolesi (v poletni sezoni gor sicer vozi tudi avtobus); k sreči gre dobršen del ceste skozi tunele in galerije, da ni bilo prevroče. Pri jezu je razgledišče in gostilna, midva pa sva nadaljevala po makadamski cesti vzdolž jezera do odcepa peš poti in tam parkirala.

Sledi kakšna ura udobnega vzpona po vse bolj razgledni poti do koče Plauener Hütte (2363 m). Nadaljevanje je dobro vidno, začuda pa oskrbnik ni imel nobenih informacij o razmerah – še več, očitno sploh ni imel pojma o katerem hribu govoriva!? Nič hudega, gaz sva videla od daleč, bova že zmogla. Ker je bila nedelja, je bilo poleg naju v koči le še pet Slovakov, tako da sva imela mirno noč.

Do vrha ni pretirano daleč, zato sva se odpravila malo pred šesto. Že takoj za kočo se pojavijo snežišča, ki niso prav nič pomrznila, kljub temu so neproblematična med dolgim prečenjem proti ledeniku. Že pod ledenikom je bil zvezen sneg, ki pa je bil pomrznjen in udoben za vzpon. Tudi sam ledenik je brez večjih razpok in brez težav sva dosegla greben, kjer strmina končno naraste. Po snegu je šlo udobno, vršna piramida je bila več ali manj kopna in je treba malo poplezati po razbitih skalah do ozkega vrha s širokim razgledom.

Sestopila sva po isti poti, sprva previdno z vrha, preko ledenika je bil sneg ravno prav zmehčan za hiter spust, še prečenje nazaj in že sva bila pri koči. Tudi od koče do jezera ni daleč, s kolesi v dolino pa je šlo sploh hitro in brez napora. V eni izmed gostiln v dolini sva si privoščila kosilo in se odpeljala domov. Načrt je bil dober, izvedba uspešna in zadovoljstvo zagotovljeno.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.