Dovški križ 30.5.2021

Še ena pomladanska klasika, le da danes v zimskih razmerah. To, da je v hribih še sneg, ni več posebna novica; v zadnjih dveh mesecih se zdi bolj neobičajna novica lepa (ali vsaj lepša) vremenska napoved. Z Džanijem sva tako danes izkoristila enega redkih dni v maju, ki je obetal primerno vreme za to dolgo in naporno turo v osrčju martuljške divjine. Po nenehnem sneženju, pomanjkanju sonca in nizkih temperaturah se sneg sploh ne utegne predelati, tako da razmere niso bile ravno ugodne in tudi sonca je bilo manj kot sva upala. Da sploh ne govorim o mrazu in mrzlem vetru! Pa kljub temu te takšna tura težko pusti ravnodušnega, saj poteka v zares veličastnem delu naših čudovitih zasneženih Julijcev.

Že na izhodišču sva srečala še dva somišljenika, nekaj drugih je prišlo kasneje, kar je bila verjetno boljša ideja (ne samo zaradi daljšega spanca). Za začetek kar nekaj vzpona v dodobra namočenem gozdu s težkimi bremeni vse do krnice Za Akom. V strugi snega sicer ni v izobilju, a dovolj, da smo se pri ustreznem balvanu preobrazili v smučarje. Od tu naprej je snega vse do vrha več kot dovolj in zaenkrat ne kaže, da bi ga na kakšnem mestu kmalu zmanjkalo. Na smučeh proti dobro vidnim trem macesnom, mimo njih preko strmine peš in višje spet na smučeh, kjer je bila zoprna skorja, ki se je že med hojo predirala.

Po dolgem vzponu se je za robom Široke peči končno pokazala Jugova grapa, ki nas je pripeljala na Dovški križ. Pomrznjena skorja se na smučeh ni več predirala, zato smo nadaljevali na derezah, in sicer kar naravnost preko prehoda med skalami, kjer se je manj prediralo. V skoku je bil celo led, tako da smo imeli kratek vložek lednega plezanja konec maja, zakaj pa ne. Podlaga je postajala čedalje bolj trda in za vzpon zelo udobna, dereze in cepini so držali kot pribiti. A za smučanje je izgledalo pretrdo, saj tudi sonca ni bilo od nikoder. Zato sva z Džanijem pustila smuči pod skalo, kjer se je grapa zožila in bolj lahkotno nadaljevala v levi izstop, ki je precej strm, a dobro zasnežen. Do vrha je bil nato le še kratek vzpon v mehkem snegu.

K sreči se je ravno takrat nekajkrat odprlo nebo in nas je pogrelo sonce, da smo si lahko privoščili malo odmora. Prav prijetno vseeno ni bilo in sčasoma sva sestopila nazaj do smuči po udobnih stopinjah, le v vzvratni smeri. Malo nama je bilo žal, da nisva vendarle nesla smuči višje, čeprav kakšnih užitkov res nisva zamudila. Niti si jih nisva obetala v nadaljevanju. V grapi je bilo malce pretrdo, a spodobno, spodaj nekaj plazovin, nižje nato skorja, mimo macesnov in spodaj pa južen sneg, ki pa je bil še najboljši del smučanja. Na dnu struge smo si spet naložili vso zimsko opravo na rame in sestopili po strmi poti v pomlad. Nazadnje sem bil na tej turi pred sedmimi leti, kar je očitno dovolj dolgo, da sem pozabil napore. Zdaj pa se veselim ponovitve čez naslednjih sedem let, upam da takrat v boljših razmerah.

Razmišljanje o “Dovški križ 30.5.2021

  1. Pingback: Mali in Veliki Oltar 11.9.2021 – Primož Blaha

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.