Z junijem je končno prišla pomlad tudi v visokogorje. Sneg pospešeno pobira, stene so kopne, čedalje več je kopnih otočkov, na katerih rastejo rožice. Še bolj atraktivni so živo zeleni macesni, ki poudarjajo kontrast med letnimi časi. Kljub vsemu je snega še dovolj za smučanje oziroma preveč za ne smučanje.

Noči so kratke in tople, tako da sneg niti ne pomrzne, zato si nismo obetali idealnih razmer. S hojo iz Krme smo začeli ob prvem svitu in med vzponom srečevali nenavadno veliko že sestopajočih (menda nihče ni prespal na Kredarici, le odpravili so se še bolj zgodaj). V resnici ne vem, če so imeli kaj dosti drugačne razmere kot mi sredi dneva.

Sneg se pojavi med ruševjem že kmalu nad gozdom, vendar smo smuči nesli vse do Prgarce. Naprej na smučeh pod Kurico, na strmini spet peš in preko Konjskega sedla po širnih pobočij navzgor. Vzpon je bil na trenutke kar naporen zaradi mehkega snega, kratek čas smo šli vmes spet peš in končno dosegli Kredarico, kjer smo kakšno uro posedali na soncu. Nekaj jih je šlo tudi na Triglav, nam se v tako južnem snegu to ni zdelo nič mikavno.

Najslabša smuka je bila v zgornjem delu, kjer je bil sneg precej moker in težak, nižje je bilo potem čedalje bolje, pod Kurico že prav super. Ker smo imeli v družbi pešakinjo, smo se morali zaposliti, da bi nas dohitela. Na koncu se je kar načakala pri avtu, saj smo se zaposlili za precej časa. Odsmučali smo do Prgarce, nižje je že precej kopno, zato smo se odpravili poševno navzgor, saj smo si že med vzponom ogledali lep graben pod Vernarjem in Činkelmanom. Sprva smo se namenili samo čez tisti rob, na robu je nekdo predlagal naslednji rob, tam je drugi predlagal še do tistega macesna, nato naslednjega, ko je zmanjkalo macesnov, pa še do tiste skale, že skoraj tik pod steno Činkelmana.

Strm in vroč vzpon je bil poplačan z zelo lepim spustom naravnost na Malo polje. Tudi pod Malim poljem je snega v strmem gozdu že kritično malo, zato smo se ponovno vzpeli pod steno Velikega Draškega vrha. Po lepo zasneženih meliščih smo odsmučali še daleč navzdol med ruševje. Tam smo za kakšnih 10 metrov sneli smuči in za konec odsmučali še zadnjo čistino na okoli 1300 m. Sestop skozi gozd je bil seveda povsem odveč, a tudi to smo si olajšali z osvežitvijo v potoku na dnu doline, ki je v tem času skoraj prava reka, da bi lahko v njej celo plaval. V poletnem času se res paše namočiti v ledeno mrzlo vodo – posebno po smučanju in nošnji vse zimske opreme.