Pomladna tura v zimskem vremenu sredi aprila. Letos je že kar (preveč) običajno, da prehajamo iz enega v drug ekstrem … Zjutraj v resnici niti ni bilo tako zelo mrzlo in tudi snega je na Gorenjskem padlo manj kot na jugu države. Pogled izpod Črlovca proti Kukovi špici ni bil najbolj obetaven, saj ni bilo videti kaj prida snega. Za trenutek sva celo pomislila, da bi šla Za Cmir ali na Križ, a sva se držala načrta – ture na koncu doline bodo aktualne še nekaj časa.
Za začetek torej ni druge kot kramo na ramo in pot pod noge. Tolažba je vsaj dokaj udobna pot skozi gozd. Malo pod prečno lovsko potjo sva se preobula, za prehod čez Črlovec sva rabila dereze, nato pa naprej na smučeh. Vzpon je bil dolg in zoprn, saj je na strmini novi sneg zdrsaval – strmo pa je pravzaprav ves čas, tako da je bilo kar naporno. Zaključila sva na sedlu Čez Gulce, čeprav je Kukova špica od tu kot na dlani in vabi na svoj mogočni vrh. Novi sneg na kopnih skalah nama ni bil videti vabljiv.
Med spustom sva kmalu pozabila na napore med vzponom. Zgoraj je bilo kakšnih 10, nižje pa 5 cm (mokrega) pršiča na gladki trdi podlagi in je šlo prav krasno! Ker je bil vzpon dolg, je tudi užitek trajal dlje. Spodaj sva nadaljevala desno v gozd, sprva je šlo še prav v redu, nižje sva nekako pritelovadila v Črlovec. Graben je seveda poln plazovine, ki pa je bila lepo zmehčana, čeravno še ne dovolj predelana za udobno zavijanje. Kljub temu sva s kratko prekinitvijo prismučala precej nizko in naju je za konec čakalo le kakšnih 10 minut peš sestopa skozi gozd. Na koncu torej prav lepo izkoriščen sončen in samoten dan.
Primož Blaha 