Po le enem tednu smo se iz povsem zimskih razmer v gorah znašli v precej običajni jeseni: barviti, raznoliki, čudoviti. Zato sem se odpravil na pohod tja gor, kjer mi je najlepše. Tudi tokrat je bilo žal manj sonca kot sem upal, tako da niti nisem šel na noben vrh, temveč sem raje iskal razglede ob poti. Na koncu sem opravil kar dolgo krožno turo in že spet prehodil del poti, ki mi je bila do zdaj še nepoznana. Bilo je samotno, umirjeno, a nikakor ne dolgočasno.