Sončen in septembrsko ohlajen dan je bil kot nalašč za visoko grebensko prečenje. Tokrat smo se Anže, Dule, Džani in jaz podali na greben nad Tamarjem, ki nas je zaposlil za dobršen del dneva, nam pobral veliko energije (a nam hkrati napolnil baterije, kakšen zanimiv paradoks!) in nam večkrat pognal strah v kosti. Vendar nam je za to ceno tudi podaril nepozabno izkušnjo, trenutke gorske divjine, mamljive (in, ob pogledu navzdol, srhljive!) razglede ter seveda zadovoljstvo ob opravljeni velikopotezni turi.
Pot do Kotovega sedla nam je hitro minila in tam, pod na videz nedostopno Kotovo špico, smo si na razgledni terasi privoščili prvo malico pred začetkom prečenja. Vzpon na Kotovo špico je gotovo eden zahtevnejših odsekov poti. Sprva po naloženi in izpostavljeni rampi levo navzgor, nato po skrotju in ploščah do roba in za njim v razbito zahodno steno. Džani je že hitro zavil naravnost navzgor, ostali smo po ozki polici prečili v levo vse do grape ter po in ob njej do grebena. Težko je reči, kdo je bolje izbral; v vsakem primeru gre za zahteven in krušljiv svet, kjer vsaj kakšen skok plezanja (okoli II-III) ne uide. Če bi prečil v obratni smeri, bi za sestop gotovo izbral spust po vrvi.
Z vrha je fantastičen razgled na Jalovec in še daleč naokoli, med celotnim prečenjem nas je na drugi strani doline spremljal pogled na enega najbolj mogočnih zidov pri nas – od Mojstrovk prek Travnika do Šit. Nas je čakalo še dolgo prečenje, zato smo se hitro odpravili naprej. Do naslednjega vrha, V Koncu špice, je potrebno ves čas iskati prehode v zahtevnem in izpostavljenem grebenu, z več spusti in vzponi, okolje je nadvse prvinsko. Z grebena se lepo vidi masiv Mangarta in majcen rdeč bivak na izpostavljeni škrbini Rob nad Zagačami, kjer se naš greben navezuje na Mangart in kjer izstopi zloglasna Via della Vita.
Z V Koncu špice smo se spustili po strmem in obupno naloženem pobočju na zahodni strani do sedla, od tam nato po označeni poti lažje na vrh Vevnice. Po nekaj uživaške hoje po vrhu se svet odlomi v globoko škrbino, do katere vodijo jeklenice, ki so bile pred časom menda obnovljene, ampak so na več delih v slabšem stanju. Kljub temu smo jih bili veseli, saj je spust izredno strm, izpostavljen in krušljiv, da se nam niti Kotova špica ni več zdela tako strašna. Ko smo končno dosegli globoko škrbino, je pogled nazaj na ostenje Vevnice naravnost dih jemajoč.
V nadaljevanju smo večinoma sledili grebenu, na več mestih so ostanki jeklenic, ki so bolj v napoto kot v pomoč in tudi zahtevnost ne popušča vse do vrha Struga. Čeprav gre šele za četrti vrh, se nam je po vseh vmesnih vršičih in škrbinah zdelo, da smo jih prehodili že precej več. Tudi pogled naprej še ni obetal konca.
Prečenje je v nadaljevanju lažje, a vseeno zahteva pozornost in previden korak. Do Zadnje Ponce ni prav blizu, za njo pa sledi še en strm in zoprn spust v Rdečo škrbino ter končno še zadnjič navzgor do Srednje Ponce. Pogled nazaj razkrije kako daleč smo prišli, saj se Jalovec skriva nekje v daljavi za nepreglednimi grebeni …
S Srednje Ponce nas je čakal spust po markirani poti, ki je tako strma, da se zdi, da bi lahko kar padel na kočo tam daleč v dolini. Sprostitev in olajšanje so torej prišli šele na ravnih tleh, nato nas je čakal še sprehod po dolini do Planice in seveda zasluženo kosilo, da smo si povrnili moči. Tura je zares lepa, vendar zahtevna in zaradi izpostavljenosti ter krušljivosti tudi nadvse resna. Vsekakor smo lahko veseli, da nam zdaj nekaj časa ne bo treba ponovno tja. 🙂
Primož Blaha 
Cestitke za tako zahtevno turo! Fotke so zelo lepe. A to slikas s telefonom ali s fotoaparatom? Anja
Hvala. Slikam vse s fotičem, s telefonom v dobrih pogojih sicer lahko narediš že zelo dobre fotke, ampak vseeno je fotoaparat (zaenkrat) občutno boljši.