Človeku bi bilo oproščeno, ko bi pomislil, da je običajno hoditi na Bavški Grintavec iz doline Bavšica, po kateri je poimenovan. Tudi pogled na karto razkrije dve markirani poti, kar omogoča krožno turo. Realnost je seveda drugačna, saj je Bavšica, podobno kot mnoge druge doline na primorski strani Julijcev, po krivici zapostavljena. Mi smo tokrat opravili prav to, navidez logično, krožno turo, kjer smo se naužili razgledov, miru in samote, a tudi grmovja, kopriv in pajčevin.

Tridnevno obdobje neobičajno lepega vremena sva z Džanijem izkoristila že v četrtek med plezanjem v Remšendolu, popoldne pa sva se zapeljala v Kobarid, kjer sva dobila še eno zadnjih prenočišč v Posočju. V petek zjutraj naju je pobrala Nežica in kmalu smo bili v globoki senčni dolini, na izhodišču naše poti.

Sprva ob suhi strugi, višje se pod temačnimi stenami pojavi potok, tako da je hoja kar prijetna. Do opuščene planine Bukovec je pot marsikje precej zaraščena, višje kmalu preide v bolj odprt svet in obsežna melišča pod Grintavcem. Vse do sedla Kanja smo hodili v blagodejni senci, tam se nam je odprl pogled na sončno Zadnjo Trento. Tudi zavarovana pot s sedla do vrha se večinoma lepo skriva pred soncem, da je bil vzpon prav prijeten. Presenetilo nas je sicer obvestilo o zaprti poti, predhodno se o tem res nismo pozanimali. Kljub temu smo nadaljevali in brez težav dosegli vrh. Seveda tega ne morem priporočati; pot je že sicer zelo zahtevna, trenutno je nekaj varoval v slabšem stanju, del poti je podrte (že nad tem, ko se ji priključi lažja pot) in je treba malce poplezati preko krušljivih skal, kar je lahko zoprno predvsem pri sestopu.

Vrh je prostoren in izredno razgleden, posebno v tako lepem dnevu kot je bil ta. Sestopili smo po grebenu proti jugozahodu, ki je precej razbit in krušljiv, tudi markacije so občasno slabše vidne. Sploh do Malega Grintavca je hoja kar naporna, pot se nekoliko spusti z grebena in nato spet strmo vzpne, v žgočem soncu nam tudi razgledi niso lajšali naporov. Nadaljevanje je nato lažje, a kar dolgo in vroče preko Vrha Brd in Vrha Ruš, od koder se pot spusti preko strmega in zoprno krušljivega pobočja nazaj proti planini Bukovec.

Planino smo dosegli že močno pregreti, nekako smo se prebili še skozi goščavo in nižje ob potoku končno dočakali olajšanje v majhnem, a nadvse osvežujočem tolmunu. Po kopanju smo lažje zmogli še spust do doline, kjer je pivo prijalo kot le kaj. Kljub občasno naporni hoji in zaraščeni poti gre za lepo krožno turo v samotni dolini. Mogoče jo ponovim čez 20 let, ko bom že pozabil vse napore … 🙂