Planjava 4.7.2020

Planjava je več kot le gora, je pravcato pogorje v malem. Temu primeren je tudi pester nabor možnih pristopov. Lepo soboto sem zato izkoristil za zanimivo krožno turo, ki me je navdušila z razgibanostjo in čudovitim gorskim okoljem.

Za ogrevanje nekaj vzpona po markirani poti skozi gozd, nato pa desno v Repov kot. Prečna pot kmalu preči iztek grape Za Vrati, malo za tem sem zavil levo na ozko stezo, ki me je privedla do grape in nad njo v ključih navzgor. S poti se odpirajo lepi razgledi na drugo stran doline, pod nogami pa je vse pisano od cvetja. Pot je bila nekoč bolj pogosto v uporabi, saj gre za najkrajši pristop na vršni del Planjave. Danes je pot precej zaraščena in občasno težje sledljiva, na dveh mestih je še stara jeklenica, v pomoč pa so tudi možici.

Višje se pot izteče v grapo, ki od daleč ne izgleda ravno mikavna, a se izkaže za dokaj udobno. Vmes je kratek skok, sicer pa večinoma hodiš po ne preveč krušljivih skalah. V zgornjem delu se grapa precej razširi in lahko poljubno izbiraš smer vzpona. Vzdušja pod divjimi stenami ni moč ujeti na fotografijo, treba ga je doživeti. Celotna pot do vrha grape je dopoldne v senci in vzpon je bil prav prijeten.

Pod vrhom sem malce pomišljal, da bi nadaljeval kar naravnost navzgor, a sem nato zavil desno po strmi prečki in skozi Vrata izstopil na sončne Planjavske zelenice. Na Vratih se pokaže vrh, ki je še daleč. Sledi strm vzpon po brezpotnih travah do Sukalnika, kjer sem stopil na markirano pot. Zgodnja ura je botrovala ugodni temperaturi, veter pa je omilil žgoče sonce.

Nadaljeval sem kratek čas po markirani poti, dokler se ne približa vršni steni. Tam sem splezal čez kratek skok (II, 10m, dobra skala) in višje po strmem skrotju proti levi dosegel zahodni vrh Planjave, ki je s 2394 m za 2 metra višji od vzhodnega, kamor pripelje pot. Tega pristopa ne bi ravno priporočal, če ne drugega zaradi nevarnosti proženja kamenja nad markirano potjo spodaj.

Zaradi mrzlega severnega vetra na vrhu nisem dolgo vztrajal, zato sem nadaljeval po grebenu na vzhodni vrh in se po markirani poti spustil na Srebrno sedlo. S sedla sledi malce zoprn spust po strmem in krušljivem pobočju, kjer ni prave poti, nižje pa bolj udobno po lepo uhojeni poti skozi idiličen Repov kot. Dolina je v zavetrju in sonce me je dodobra pregrelo, a to je bilo tudi v načrtu. Malo nižje me je namreč čakala glavna nagrada v obliki čudovitih tolmunov. Po takšni osvežitvi je tudi še dolga pot do doline hitro minila.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.