Seveda so vse ture nad Vrati zelo lepe, in tudi ta na Bovški Gamsovec ima vse kar si hribovsko srce lahko poželi: presunljivo mogočne razglede vse od izhodišča do vrha, razgiban vzpon preko strme Sovatne, v spremstvu kozorogov, preko kratke, a izpostavljene stene na vrh in spust na jug po nemogoče idiličnih travnatih poljanah, posutih s cvetjem in iz oči v oči s strašljivo Steno, za piko na i pa še ledeno osvežitev v Triglavski Bistrici.

Prav zato se mi je zdela kot nalašč, da tja popeljem Setota in Gogija, pridružila se nam je še Nežica. Jutro je bilo prijetno sveže in vzpon skozi sončno Sovatno je bil nadvse ugoden in obetaven. Žal smo se na Dovških vratcih znašli v megli, svoje je dodal še veter in na vrhu se nismo dolgo zadržali. Če kdo misli, da sredi poletja ni potrebe po kapi in rokavicah (celo puhovki), bi si ta dan hitro premislil!

Kljub temu smo uživali in bili zadovoljni, da smo doživeli ta košček raja. Na sestopu smo se sčasoma izvili iz meglenega objema in se naužili vsaj še nekaj razgledov, nato pa namočili noge v blagodejno Bistrico, ki je bila ta dan še posebno vodnata (že zjutraj so imeli nekateri resne težave pri prečkanju na odcepu za Tominškovo, kjer je običajno suha struga). Seveda se še vrnemo!